Aachenska stolnica (nemško:Aachener Dom, v angleščini tudi Chatedral Aix-la-Chapelle) je rimskokatoliška cerkev v Aachnu, v Nemčiji. Je najstarejša stolnica v severni Evropi. Zgrajena je bila po naročilu cesarja Karla Velikega, v njej je bil potem tudi pokopan po smrti leta 814. Za 595 let, od 936 do 1531 je bila stolnična palatinska kapela tudi prostor kronanja trideset nemških kraljev in dvanajst kraljic. Cerkev je bila matična cerkev Aachenske škofije od leta 1802.
Karel Veliki je začel z gradnjo Palatinske kapele okoli 796, skupaj z gradnjo preostalih palačnih struktur. Konstrukcijo je zasnoval Odo iz Metza. Točen datum zaključka ni jasen, vendar pa pismo Alkuina v 798 navaja, da se približuje zaključek in v 805 je papež Leon III. posvetil končano kapelo. Livarna v bližini Aachna je ob koncu 8. stoletja izdelala več bronastih kosov, od vrat in ograj, do konja in kipa medveda. Karel je bil pokopan v kapeli leta 814. Utrpela je veliko škodo v napadu Vikingov leta 881 in bila obnovljena leta 983. Potem ko je Friderik Barbarossa kanoniziral Karla Velikega leta 1165, je kapela postala cilj romarjev. Da bi obdržali ogromen tok romarjev, so v gotskem obdobju leta 1355 zgradili korno dvorano in dvodelno Capella vitrea (stekleno kapelo), ki je bila posvečenega ob 600. obletnici Karlove smrti. Kupolo, več drugih kapele in zvonik so izdelali pozneje. Ponovno je bila obnovljena leta 1881, ko je bil odstranjen baročni štuk. Leta 1978 je bila med prvimi 12 objekti, vnesenimi na Unescov seznam svetovne dediščine, kot prvi nemški in med prvimi tremi evropskimi zgodovinskimi objekti.
Stolnica uporablja dva različna arhitekturna sloga, v manjši meri tretjega. Jedro stolnice je karolinška romanska Palatinska kapela, narejena po vzoru bazilike San Vitale v Ravenni in je predvsem majhna v primerjavi s kasnejšimi dodatki. Drugi, kor je zgrajen v gotskem slogu. Končno obstajajo tudi deli v otonskem slogu, kot je območje okoli prestola.
Palatinska kapela ali karolinški osmerokotnik v središču stolnice so postavili kot kapelo Aachenske kraljeve pfalce med letoma 796 in 805 po modelu drugih sodobnih bizantinskih zgradb (npr. Male Hagije Sofije v Konstantinoplu). Gradbeni mojster je bil Odo iz Metza in originalno zasnoval kupolo osmerokotne notranje sobe obdane s 16 enostransko zunanjo steno. Razpon in višina Karlove Palatinske kapele je bil neprekosljiv severno od Alp več kot dvesto let.
Palatinska kapela je visok osmerokoten prostor s še dvema nadstropjema nad pritličjem. Osmerokotnik s premerom 14,46 metra je sestavljen iz močnih stebrov, nad katerimi je osmerokoten križni obok, ki pokriva osrednji prostor. Okoli tega notranjega osmerokotnika je šestnajst dvostranskih nizkih križnih obokov, ki podpirajo visoko galerijo zgoraj. To zgornje nadstropje je znano kot Hochmünster (visoka cerkev). Obokane odprtine spodnjega nadstropja so le slabe pol tako visoke kot tiste na galeriji, zato to izgleda čokato in nerodno. Dve nadstropji sta ločeni med seboj z razsežnim vencem. Glavni oltar in cesarski prestol se nahajajo na zgornjem nadstropju Palatinske kapele v osmerokotnem stranskem prostoru, prekritim s sodčkastim obokom, ki leži na pod kotom. To področje je bilo povezano s pfalco preko stranskega prehoda. Nad oboki galerije se dviga osmerokotni boben z okenskimi odprtinami, nad temi pa je kupola. Na vzhodnem koncu je bila majhna apsida, ki jo je v kasnejših letih nadomestil kor. Nasproti tega je bil stopenjski vhod k ostali zdaj propadli pfalci, westwerk. Svetloba je vstopala preko tri stopenjskega sistema krožnih obokanih oken. Vogali osmerokotne kupole so združeni z zidom s sistemom parnih pilastrov s korintskimi kapiteli. Zgornja galerija ima odprtine razdeljene z mrežo stebrov. Ti stebri so starodavni in prihajajo iz sv. Gereona v Kölnu. Karel je dovolil pripeljati starinske kamne v Aachen iz Rima in Ravenne ob koncu 8. stoletja. Leta 1794, v času francoske okupacije Porenja so bili odneseni v Pariz, toda leta 1815 so pripeljali nazaj v Aachen razen polovice koščka, ki je ostal v Louvru. Leta 1840 so bili vrnjeni na svoj prvotni položaj, manjkajoče pa nadomestili z novi stebri iz granita. Notranje stene so bile prvotno obložene z marmorjem. Okrogle obokana odprtine v zgornjem nadstropju v stranskih stenah osmerokotnika, med stebri, pred mezaninom, so okrašeni z meter visoko ograjo iz karolinških bronastih drogov. Ti drogovi so bili odliti pred 1200 leti v enem kosu po rimskem modelu. Prvotni mozaik v kupoli, ki je bil verjetno narejen okoli leta 800 in je upodabljal Kristusa, kar je znano iz srednjeveških virov: kot zmagoslavni gospodar sveta, obdan s simboli štirih evangelistov, štiriindvajset starešinami iz Janezovega razodetja, mu darujejo svoje krone. Leta 1880/1 je bil mozaik obnovljen v beneški delavnici Antonia Salviatija, skladno z načrti belgijskega arhitekta Jean-Baptista de Bethuna. Kupola je zapleteno okrašena z mozaičnimi ploščicami.
Zunanje stene Palatinske kapele so narejena iz klesanega kamna in v veliki meri nepovezani in ne nudijo dodatnega okrasa. Edina izjema so izbokline stebrov kupole, ki so okronane z antičnimi črkami. Nad karolinškim zidom je romanski niz lokov nad poznoantičnega preslico. Kapela se ponaša z nenavadnimi baročnimi odprtinami.
Aachenska stolnica je bila času Karla Velikega ometana rdeče, so najnovejše ugotovitve Renskega Urada za spomenike. Ta omet je bil narejen z dodatkom zdrobljene rdeče opeke. Z barvo se je verjetno skliceval na cesarsko povezavo.
Vprašanje kateri geometrijski koncepti in osnovne dimenzije so bile podlaga za gradnjo kapele, še danes ni povsem jasno. Pri delu na prvotni stolnici so arhitekti večinoma sledili bodisi drusijskemu čevlju (334 mm) ali rimskemu čevlju (295,7 mm). Te mere zahtevajo kompleksno teorijo razlage za dejansko razsežnost cerkve. V letu 2012 je arhitekturna zgodovinarka Ulrike Heckner predlagala novo teorijo, doslej neznane merske enoto 322,4 mm, tako imenovani karolinški čevelj, po katerem je možno vse druge meritve v Palatinski kapeli izslediti nazaj. Ta mera se sklicuje na Aachener Königsfuß (aachenski kraljevi čevelj), potem ko je podobno velik pariški kraljevi čevelj (324,8 mm).
Mimo tega je simboličen pomen osmerokotnika. Osem je simbol osmih dni (nedelja kot sabbath) in torej simbolizira vstajenje Jezusa Kristusa in obljubo večnega življenja. Tudi deset, število popolnosti v srednjeveškem arhitekturnem simbolizmu, je pogosta v Palatinski kapeli: njen premer (vključno krog, ki obdaja kupolo) meri sto karolinških čevljev (to je deset krat deset) - ekvivalent višini kupole.
Westwerk, zahodna fasada stolnice je karolinškega izvora, in jo obdajata dva stopničasta stolpa. To je dvonadstropna stavba, ki je v pritličju sodčkasto obokana in zaključena z verando iz 18. stoletja na zahodu in predstavlja glavni vhod v zgradbo cerkve.
Glavni vhod v stolnico, vrata, narejena v Aachnu okoli 800, ki ležijo med westwerkom in kapelo v tako imenovanem šestnajstkotniku do 1788. Portal je bil obnovljen leta 1924. Vsako krilo je razdeljeno na osem pravokotnikov - število, ki predstavlja simboliko v krščanstvu, simbol nedelje, dan vstajenja Jezusa Kristusa in s tem popolnosti in ga je mogoče najti v merah Palatinske kapele znova in znova. Ta polja so uokvirjena z dekorativni trakovi, ki so narejeni okraskov v obliki jajc. Jajce velja za simbol življenja in plodnosti že iz antike. Vrata so okrašena z obroči v obliki levje glave s 24 (tj. dvakrat dvanajst ali trikrat osem) akantovimi listi. Vrata povzemajo obliko vrat antičnega rimskega templja in pomeni trditev Karla Velikega, da bo ustanovil nov Rim v Aachnu s Palatinsko kapelo kot monumentalno zgradbo. Tukaj je bilo več kipov narejenih iz brona, vključno konjeniški kip verjetno kot vzporednica s kipom Marka Avrelija v Rimu. V preddverju je bronast kip medveda, verjetno narejen v 10. stoletju, tj. v otonskih časih. Nasproti je bronast storž s 129 perforiranimi luskami, visok 91 cm (skupaj z bazo); datacija je sporna in se giblje od 3. do 10. stoletja. Baza je jasno otonska in ima napis napisan v heksametru, ki se nanaša na reki Evfrat in Tigris v Mezopotamiji. Storž naj bi prvotno služil kot del vodnjaka in naj bi se v karolinških časih nahajal v atriju Palatinske kapele.
Za zgornje nadstropje je značilna izjemno fina opeka zahodnega zidu. V notranjosti so izbokline navzven, medtem ko ima zunanjost izbokline navznoter, tako da je karolinško zahodno fasado treba obravnavati kot konveksno-konkavno izboklino. Pred gradnjo verande v 18. stoletju, je bil na karolinški zahodni fasadi viden narteks, ki spominja na veliko nišo, zaključeno s polkrožnim lokom na zahodnem višjem nadstropju, ki ustrezala polkrogu sodčkastega oboka nižjega nadstropja. Danes je zahodna fasada razpadla zaradi velikega zahodnega okna. Okenski okvir je iz gotike in je nadomestil manjše okno iz karolinškega obdobja, ki je verjetno deloval kot okenski križ (dvojni lok s stebrom v sredini). Sodobno okno je zasnoval Ewald Mataré 1956. Mataréjeva oblika posnema, vendar abstraktno, strukturo karolinških bronastih vrat v notranjosti kupole. Bron in nepredelan kremen tvorita samo okno.
Funkcija zgornjega dela zahodne fasade ni povsem jasna. Pravica do krsta (dolgo rezervirana za kolegijsko Marijino cerkev) pri krstilniku, ki je bil kar za marmornim prestolom do konca Ancien Régime. Verjetno je bil prostor vpleten v sintezo obredov. V zahodni fasadi pod velikim zahodnim oknom, je še danes fensetella (majhno okno), skozi katerega se vidi na dvorišče spodaj, nekdanji atrij. Gotovo je tako imenovana karolinška pasaža vstop v to sobo na severni steni, ki povezuje Aula Regia (Kraljevo dvorano) na severu pfalce s cerkvijo.
Spodnji, sodčkasto obokan prostor na zahodu, je verjetno služil kot grob Karla Velikega po njegovi smrti, 28. januarja 814 in njegovem pokopu v Perzefoninem sarkofagu.
Nadstropje v zahodni fasadi, ki leži nad tem prostorom je bilo predelano v prvi polovici 14. stoletja in v 17. stoletju; stolp je bil končan med 1879 in 1884
Med letoma 1355 in 1414, je bil na pobudo aachenskega župan Gerharda Chorusa (1285-1367), zgrajen gotski kor na vzhodu Palatinske kapele. Pred tem je moral biti pravokotni karolinški kor.
Gotski kor meri 25 m v dolžino, 13 m v širino in je 32 m visok. Zunanja stena je v največji možni meri predrta z okni - površina stekla je več kot 1000 m² (od tod ime Glashaus-steklena hiša). Zasnovan je bil kot steklen relikviarij za svete aachenske relikvije in za telo Karla Velikega. Zasnova se zgleduje po Sainte-Chapelle v Parizu, prav tako prostor za pomembne relikvije in kraljeva kapela. Za zaščito oboka kora so bile v času gradnje vgrajene železne palice, za prevzem stranskih pritiskov na ozkih kamnitih podporah in da bi bilo čim več prostora med njimi za okna.
Zbrane okoli Palatinske kapele je več stranskih kapel. V smeri urinega kazalca od jugovzhoda so:
Aachenska stolnica hrani zbirko srednjeveških umetniških predmetov iz pozne klasične, karolinške, otonske in dobe Staufovcev, ki so izjemni po svojem umetniškem in verskem pomenu.
V zahodni galeriji v spodnjem nadstropju, nasproti kora, je prestol Karla Velikega, ki je bil predmet novih preiskav v zadnjih desetletjih. Prvotni karolinški prestol je prišel iz ostankov bazilike Božjega groba v Jeruzalemu. Videz prestola in njegova lokacija v Palatinski kapeli se ni spremenil skozi stoletja. Med letoma 936 in 1531 se je enaintrideset nemških kraljev povzpelo na ta prestol po njihovem maziljenju in kronanju pri Marijinem oltarju.
Marijin relikviarij počiva v koru cerkve in datira v 1220-1239. Okrašen s figurami Kristusa, Marije, Karla Velikega, papeža Leona III. in dvanajstih apostolov, vsebuje štiri velike aachenske relikvije: Marijin plašč, Kristusova oblačila, Janeza Krstnika krpo od obglavljenj in Kristusov moški sramni predpasnik. Z začetkom leta 1349, vsakih sedem let relikvije vzamejo iz svetišča in jih dajo na ogled v času Velikega Aachenskega romanja. To romanje je nazadnje potekala junija 2014.
Iz oboka kupole visi na dolgi verigi, približno štiri metre nad tlemi, okrogel lestenec, ki je sestavljen iz osmih ukrivljenih obrazov, s premerom več kot štirih metrov, in je znan kot Barbarossin lestenec (1165 / 1170). Ta umetnina je bila donacija cesarja Friderika Barbarosse in njegove žena Beatrice. Oseminštirideset sveč v lestencu slovesno osvetljuje cerkev.
Med letoma 1002 in 1014 je dal Henrik II. postaviti prižnico kot ambon v vzhodno stransko ladjo, in je med najbolj veličastnimi umetniškimi zakladi otonske renesanse. Napis na zgornjem in spodnjem robu jasno opredeljuje darovalca Henrika II. in se sklicuje nanj kot REX PIVS HEINRICVS. Prižnica je iz hrasta in v celoti filigransko okrašena z dragimi kamni, z veliko dragocenimi predmeti iz antike, s štirimi bakrenimi reliefi v tehniki repoussé z upodobitvami evangelistov in šestimi ploščami iz slonovine iz 6. stoletja. Lesene stopnice datirajo v 1782. Ambon je bil temeljito obnovljen leta 1816/1817 in spet med 1926 in 1937. Danes se prižnica še vedno uporablja v liturgičnih slovesnostih.
Zlati oltar, Pala d'Oro, danes tvori antependij visokega oltarja, ki je verjetno nastal okoli leta 1020 v Fuldi. Vsebuje sedemnajst posameznih zlatih plošč z reliefi v tehniki repoussé. V centru je Kristus na prestolu kot Odrešenik v mandorli, ki ga obdajata Marija in nadangel Mihael. Štirje okrogli medaljoni s podobami simbolov evangelistov kažejo povezave do drugih dvanajst reliefnih plošč s prizori iz življenja Jezusa Kristusa. Začnejo se z začetkom Jeruzalemu in na koncu s srečanjem žensk z vstalim Kristusom pred odprtim grobom na velikonočno jutro. Upodobitve se bere od leve proti desni, kot knjiga.
Slogovno Pala d'Oro ni enotna. Prvih pet reliefov je verjetno iz zlatarne v Porenju in se odlikuje z izredno veselo pripovedjo. Verjetno je darilo cesarja Otona III. Druge plošče, skupaj z osrednjo skupino Kristusa, Marije in Mihaela, črpa iz bizantinskih in poznih karolinških predhodnikov in naj bi jih dodal Otonov naslednik, Henrik II.
Verjetno v poznem 15. stoletju, je zlati oltar oblikoval ogromen oltarni sistem skupaj z dvanajstimi reliefi apostolov v stolnični zakladnici, prizori iz Marijinega življenja, kar naj bi uničile francoske revolucionarne čete leta 1794, ko so zasedle Aachen.
Aachenska stolnična zakladnica vsebuje zelo pomembne predmete, kot je Lotarjev križ, doprsni kip Karla Velikega in Perzefonin sarkofag. Zakladnica v Aachnu velja za eno najpomembnejših cerkvenih zakladnic v severni Evropi. Romarji lahko vidijo nekaj relikvij vsakih sedem let, ko jih prinesejo na ogled.
V zvoniku stolpa visi osem zvonov na lesenem okvirju. Zvonovi so bili uliti v treh letih po požaru leta 1656, v delavnici Franza Von Trierja in njegovega sina Jakoba. Ta sestava narejena v srednjem veku se je ohranila vse do danes, razen Marijinega zvona, ki je bil zamenjan dvakrat. Zadnji je iz leta 1958.
Jedro Aachenske stolnice, karolinški osmerokotnik oziroma Palatinska kapela, je bila zgrajena kot kapela Karlove pfalce in njegova grobnica. Po njegovi smrti 28. januarja 814, je bil pokopan kar v svoji cerkvi; točen kraj ni znan, zaradi pomanjkanja dokumentacije in dvoumnost fizičnih dokazov. Vendar pa je verjetno, da je bil pokopan v Perzefoninem sarkofagu pod zahodnim stolpom na vhodu kapele.
Leta 1000 je Oton III. odprl Karlov grobnico. Otto iz Lomella, eden od dvorjanov, ki so ga spremljali, je dogodek zapisal, in poročal v kroniki Novalesia leta 1026. Opis se glasi:
Torej smo šli h Karlu. On ni ležal, kot mrtev je naredil drugače, je sedel, kot če bi bil živ. Bil je okronan z zlato krono in v njegovih orokavičenih rokah je bilo žezlo; nohti so prodrli skozi rokavice in štrleli ven. Nad njim je bil baldahin iz apnenca in marmorja. Za vstop smo uspešno prodrli skozi to. Po vstopu je v nas udaril močan vonj. S poklekom smo se poklonili cesarju Karlu in videli, da ni bil poškodovan. Cesar Karel ni izgubil nobenega svojih členov med razpadom, razen konice nosu. Cesar Oton je to nadomestil z zlatom, vzel zob iz Karlovih ust, dobro zazidal vhod v grobnico in se umaknil.Velika slika, ki predstavlja Otona in njegove plemiče, ki gledajo na mrtvega cesarja, je naslikana na steni velike sobe v Mestni hiši.
Leta 1165, ob kanonizaciji Karla Velikega, je cesar Friderik Barbarossa ponovno odprl grobnico in zgolj vstopil do njegovih ostankov. Leta 1215, ob kronanju, je Friderik II. Hohenstaufen zadnji videl njegove ostanke, jih položil v krsto iz zlata in srebra, ki je znana kot Karlov relikviarij, kjer so ostanki še danes. Pergamentni codex najden pri njem, so odstranili.
Oton III. je tudi pokopan v stolnici.
Po izrecnih navodilih Karla Velikega, je njegov sin Ludvik Pobožni sebe okronal za kralja v kapeli. Med kronanjem Otona I. leta 936 in letom 1531 je bilo trideset nemških kraljev (od ~ 40) okronanih v kapeli. Kronanje se je izvedlo ob glavnem oltarju, sledilo je ustoličenje na aachen prestolu Karla Velikega. Vsi nemški vladarji, ne glede na to ali so bili okronani v Aachnu ali ne, so zasedli svoj položaj na prestolu Karla Velikega.
Nemški impresionistični slikar August von Brandis je naslikal Aachensko stolnico v več delih.
Tretje dejanje opere Ernani, Giuseppa Verdija se odvija na grobu Karla Velikega.
Domwache (Stolnična ura) je mladinska skupina za samopomoč, ki je delovala od leta 1957 pri katoliškem Društvu študentov K.D.St.V. Franken Aachen.
Od 15. novembra 2012 ima Geološki Zavod Severno Porenje-Vestfalija seizmološko postajo za spremljanje potresne dejavnosti v spodnjem Porenju, kar v temeljih šestnajstkotnika v bližini vstopa v kapelo sv. Ane.
