Abu Simbel sta dva masivna kamnita templja v kraju Abu Simbel (v arabščini أبو سمبل), majhni vasici v Nubiji, južni Egipt, v bližini meje s Sudanom. Nahajata se na zahodnem bregu Naserjevega jezera, približno 230 km jugozahodno od Asuana (po cesti približno 300 km). Kompleks je del Unescove svetovne dediščine, znan kot "nubijski spomeniki" , ki se nahajajo od Abu Simbla po reki navzdol do File (blizu Asuana). Oba templja sta bila, v času vladavine faraona Ramzesa II. v 13. stoletju pred našim štetjem, prvotno izklesana iz pobočja, kot trajni spomenik zanj in njegovo kraljico Nefertari, v spomin na njegovo domnevno zmago v bitki pri Kadesu. Zaradi gradnje Asuanskega jezu in dviga vode v Naserjevem jezeru, so morali kompleks leta 1968 v celoti preseliti na umetni hrib, narejen visoko nad jezerom.
Gradnja tempeljskega kompleksa se je začela okoli 1264 pred našim štetjem in je trajala približno 20 let, do leta 1244 pred našim štetjem. Znan kot "tempelj Ramzesa, ljubljenca Amona", je bil eden od šestih skalnatih templjev, postavljenih v Nubiji v dolgi vladavini Ramzesa II. Namen je bil narediti vtis na južne sosede Egipta in tudi okrepiti status egipčanske vere v tej regiji. Zgodovinarji pravijo, da zasnova Abu Simbela izraža mero za ego in ponos Ramzesa II.
Sčasoma je templje pokril puščavski pesek. Že v 6. stoletju pred našim štetjem je pesek pokril kipe glavnega templja do kolen. Do leta 1813 je bil tempelj pozabljen, ko je švicarski orientalist Jean-Louis Burckhardt (znan tudi kot šejka Ibrahima Ibn Abdallaha), našel zgornji friz glavnega templja. Burckhardt je govoril o svojem odkritju z italijanskim raziskovalcem Giovannijem Belzonijem (1778-1823), ki je odpotoval na mesto, vendar ni mogel izkopati vstopa v tempelj. V imenu britanskega generalnega konzula Henryja Salta je Belzoni leta 1817 odpotoval v Nubijo in obiskali Abu Simbel ter do 1. avgust 1817 odkopal iz peska zgornji del vhoda v Veliki tempelj in prodrl v notranjost. Podrobno je opisal templje, skupaj z risbami, ki jih je mogoče najti v Edward William Lane Description of Egypt (1825-1828).
Znanstvena raziskava templja se je začela leta 1828 s francosko-toskansko ekspedicijo pod vodstvom Jean-François Champolliona in Ippolito Rosellinija, ki sta ustvarila dokumentacijo o stanju templja. Druge ekspedicije v Abu Simbel so bile izvedene leta 1830 pod vodstvom egiptologa Roberta Haya in leta 1844 pod vodstvom Karla Richarda Lepsiusa. Robert Hay je s tehničnimi ukrepi prvi zaščitil pomemben tempelj pred trajnim polnjenjem s peskom. Posledica odkritja templja Abu Simbel v Evropi v 19. stoletju, je precejšen obisk Egipta in skalnega templja vzdolž Nila. Nekateri obiskovalci so se tudi ovekovečili z zapisi njihovih imen na fasadah templja. Konec stoletja je pesek na sedečih kolosalnih kipih Ramzesa II. že povzročil precejšnjo erozijo. Šele leta 1909 je bila fasada Velikega templja v celoti očiščena iz peska.
Turistični vodniki na spletni strani opisujejo legendo, ki pravi, da je mladi lokalni fant po imenu Abu Simbel vodil te zgodnje ponovne odkritelje na mestu zakopanega templja, ki ga je videl od časa do časa v pesku. Sčasoma so poimenovali kompleks po njem.
Leta 1950 se je začela načrtovana gradnja Asuanskega visokega jezu, ki je ogrozila obstoj dveh templjev Ramzesa II. v Abu Simbelu, pa tudi naslednjih templjev File in Kalabša. Leta 1955 je bil ustanovljen mednarodni dokumentacijski center z namenom, da se vključi v območje od Asuana do prečkanja meje s Sudanom.
Leta 1959 se je začela kampanja za mednarodne donacije za ohranitev spomenikov v Nubiji: najjužnejše relikvije te starodavne človeške civilizacije so bile ogrožene zaradi naraščajočih voda Nila, ki so bile posledica gradnje Asuanskega visokega jezu. 8. marca 1960 je UNESCO zaprosil za mednarodno pomoč, za ohranitev tempeljskega kompleksa.
Ena shema ohraniti templje je temeljila na ideji William MacQuitty zgraditi nov zaščitni jez sveže čiste vode okoli templjev, z vodo v notranjosti na isti višini kot Nil. Tako bi ostaline gledali pod vodo. Leta 1962 je nastala ideja arhitektov Jane Drew, Maxwella Fryja in inženirja Ove Arupa. Menili so, da bi z dvigom templjev zanemarili učinek erozije peščenjaka od puščavskih vetrov. Vendar je bil predlog, čeprav so priznali, da je bil izredno eleganten, zavrnjen.
22. septembra leta 1968 je bila uspešna selitev uradno zaključena. Na otvoritvi jezu 15. januarja 1971 je nekdanji egiptovski predsednik Anvar Sadat pohvalil izvajalce selitve nubijskih templjev in svetišč: "Ljudje lahko delajo čudeže, ko delajo skupaj za dober namen". Danes na dan obišče templje na tisoče turistov. Varovane konvojev avtobusov in avtomobilov odpeljejo dvakrat na dan iz Asuana, najbližjega mesta. Številni obiskovalci pridejo tudi z letalom na letališče, ki je bilo posebej izdelano za tempeljski kompleks.
Reševanje templjev Abu Simbel se je začelo novembrom 1963 pod vodstvom večnacionalne ekipe arheologov, inženirjev in usposobljenih izvajalcev težke opreme, ki so delovali skupaj v okviru Unesca; to je takrat stalo približno 80 milijonov ameriških dolarjev. Darovalo je več kot 50 držav. Delo je bilo opravljeno z egiptovskimi, nemškimi, francoskimi, italijanskimi in švedskimi gradbenimi podjetji. Med letoma 1964 in 1968 je bilo celotno območje previdno narezano na velike bloke (do 30 ton, v povprečju 20 ton), razstavljeno, dvignjeno in ponovno na novi lokaciji, 65 m višje in 200 metrov nazaj ob reki, postavljeno, v enem največjih izzivov arheološkega inženiringa v zgodovini. Nekatere strukture so celo rešili izpod voda Naserjevega jezera.
Za odstranitev in rekonstrukcijo so najprej izvrtali 17.000 lukenj v skalo in jih napolnili z 33 ton epoksi smole, da se ta utrdi. Poleg tega so za stabilizacijo uporabljali železo sponke. Nato so tempelj razrezali z žično žago v 1036 blokov, katerih posamezna teža je bila med 7 in največ 30 ton. Odseki posameznih blokov so navzven vidni še danes. Nova lokacija je bila približno 180 metrov severno-zahodno in 64 metrov nad ravnijo starodavnega tempeljskega območja, kar je še posebej pomembno, točno usmerjena kot originalni tempelj. Prvi blok je bil naložen 12. maja 1965 s število GA 1A01. Poleg blokov templja je bilo dodanih še 1112 kosov kamnine iz neposredne bližine zaradi priprave terena. Notranjost templja je ima armiranobetonsko kupolo, ki je zunaj zasuta s peskom, gramozom in izvirno skalo (vključno od prvotne fasade), tako da se je ohranila izvirna ideja skalnega templja. Zato to ni več pravi jamski tempelj.
Kompleks je sestavljen iz dveh templjev. Večji je posvečen Ra-Harakhty, Pta in Amonu, trem egipčanskim državnim božanstvom v tistem času in ima štiri velike kipe Ramzesa II. na fasadi. Manjši tempelj je posvečen boginji Hator, ki jo pooseblja Nefertari, Ramzesova najbolj ljubljena od njegovih mnogih žena. Tempelj je sedaj odprta za javnost.
Veliki tempelj v Abu Simblu so gradili približno dvajset let in je bil končan v približno 24-tem letu vladanja Ramzesa Velikega (kar ustreza 1265 pred našim štetjem). Posvečen je bil bogovom Amon, Ra-Horakhty in Pta, kot tudi Ramzesu samemu. Velja za enega izmed najlepših v Egiptu.
Štirje kolosalni 20 metrski kipi faraona z dvojno krono (pšent) zgornjega in spodnjega Egipta krasijo pročelje templja, ki je 35 metrov široko in je zaključeno s frizom z 22 opicami (pavijani), častilci sonca in stražarji vhoda. Kolosalni kipi so izklesani neposredno iz skalne stene, v kateri je bil tempelj preden je bil prestavljen. Vsi kipi predstavljajo Ramzesa II., ki sedi na prestolu in nosi dvojno krono zgornjega in spodnjega Egipta. Kip na levi strani vhoda je bil poškodovan v potresu, ostal je le spodnji del kipa. Glave in trup je še vedno mogoče videti ob nogah kipa.
Med nogami kolosov obstajajo še drugi kipi, ki niso višje od kolen faraona. Ti prikazujejo Nefertari, Ramzesovo glavno ženo in kraljico mati Mut-Tuy, njena prva dva sinova Amon-her-khepeshef, Ramzesa in njenih prvih šest hčera Bintanath, Baketmut, Nefertari, Meritamen, Nebettawy in Isetnofret.
Vhod sam je okronan z reliefom, ki predstavlja dve podobi kralja, ki časti Ra Harakhtija s sokoljo glavo, čigar kip stoji v veliki niši. Ta bog je v hieroglifu "uporabnik" in s peresom v njegovi desni roki, in Maat, (boginja resnice in pravičnosti) v njegovi levi; to ni nič manj kot gigantski kriptogram za ime prestola Ramzesa II., User-Maat-Ra. Fasada je okrašena z zaporedjem 22 opic (pavijanov), z rokami dvignjenimi v zrak, ko častijo vzhajajoče sonce. Druga pomembna značilnost fasade je stela, ki opisuje poroko Ramzesa s hčerko kralja Hattusilija III., ki zapečati mir med Egiptom in Hetiti. Notranji del templja ima enak trikotno obliko, ko večina najbolj starih egipčanskih templjev, s prostori, ki se manjšajo od vhoda proti svetišču. Tempelj je zapletena strukturo in dokaj nenavaden zaradi številnih stranskih komor. Hipostilna dvorana (včasih imenovana tudi pronaos ali peristil) je 18 metrov dolga in 16,7 metra široka in je podprta z osmimi velikimi stebri v podobi Ozirisa, ki prikazujejo pobožnega Ramzesa, povezanega z bogom Ozirisom, bogom podzemlja, ki označuje večno naravo faraona . Velikanski kipi vzdolž levega zidu nosijo belo krono Zgornjega Egipta, medtem ko na nasprotni strani nosijo dvojno krono zgornjega in spodnjega Egipta (pšent). Bas-reliefi na stenah pronaosa upodabljajo bojne prizore in vladar v vojaških akcijah. Velik del kaže bitko pri Kadesu na reki Orontes v današnji Siriji, v katerem se je egiptovski kralj boril proti Hetitom. Najbolj znan relief prikazuje kralja na svojem vozu, kako strelja puščice proti bežečim nasprotnikom, ki so bili že ujeti. Drugi prizori kažejo egiptovsko zmago v Libiji in Nubiji.
Od hipostilne dvorane se vstopi v drugo stebrno dvorano, ki ima štiri stebre okrašene z lepimi prizori daritev bogovom. Obstajajo upodobitve Ramzesa in Nefertari s svetimi čolni Amona in Ra-Harakhtija. Ta dvorana omogoča dostop do prečne veže, v sredini katere je vhod v svetišče. Tukaj so na črni steni skalne rezbarije štirih sedečih figur: Ra-Horakhty, poboženi kralj Ramzes, bogovi Amon Ra in Pta.
Domneva se, da je os templja postavljena na tak način, da 22. oktobra in 22 februarja sončni žarki prodrejo v svetišče in osvetlijo skulpture na zadnji steni, razen kipa Pta, boga povezanega s podzemljem, ki je vedno ostal v temi. Ljudje se zberejo v Abu Simblu in spremljajo ta izjemen pojav.
Ti datumi so domnevno kraljev rojstni dan in kronanje, vendar ni nobenih dokazov, ki bi to podpirali, čeprav je povsem logično domnevati, da so imeli ti datumi nekakšen odnos do velikih dogodkov, kot je jubilej tridesete obletnice faraonove vladavine.
V bistvu, po izračunih opravljenih na podlagi vzhajanja zvezde Sirij (Orion (ozvezdje)) in napisov, ki so jih našli arheologi, bi ta datum moral biti 22. oktober. Ta podoba kralja je bila izboljšana in oživljena z energijo sončne zvezde in pobožni Ramzes bi prevzel mesto poleg Amon Ra in Ra-Horakhty. Zaradi preselitve templja in / ali akumuliranega gibanja Rakovega povratnika v preteklih 3280 letih, velja splošno prepričanje, da je vsak od teh dveh dogodkov preselil en dan bližje solsticija, tako da bi se pojavili 22. oktobra in 20 februarja (60 dni pred in 60 dni po solsticija, v tem zaporedju).
NOAA Solar Position Calculator , se lahko uporabljajo za preverjanje deklinacije Sonca za katero koli mesto na Zemlji, na kateri koli datum in čas. Za Abu Simbel , dobimo vrednosti blizu −11° za oba 22. oktober in 20. februar.
Tempelj Hator in Nefertari, znan tudi kot Mali tempelj, je bil zgrajena okoli sto metrov severovzhodno od templja faraona Ramzesa II. in je bil posvečen boginji Hator in glavni soprogi Ramzesa II., Nefertari. To je bilo drugič v stari egipčanski zgodovini, da je bil tempelj posvečen kraljici. Prvega je Ehnaton posvetil svoji veliki ženi, Nefertiti. V skalo vrezana fasada je okrašena z dvema skupinama kolosov, ki sta ločeni z velikim prehodom. Kipi, visoki nekaj več kot deset metrov, sta kralj in njegova kraljica. Na vsaki strani portala sta dva kipa kralja z belo krono Zgornjega Egipta (južna kipa) in dvojno krono (severna kipa); ti so obdani s kipi kraljice in kralja.
Zanimivo je, da je to edini primer v egipčanski umetnosti, da sta kipa kralja in njegove soproge enako velika. Tradicionalno kip kraljice, ki je stal poleg faraona, nikoli ni bil večji kot do kolen. Ramezes je šel v Abu Simbel z ženo v 24. letu svojega kraljevanja. Kot v Velikem templju , so tukaj tudi majhni kipi princev in princes. V tem primeru so postavljeni simetrično: na južni strani. Od leve proti desni so: princesi Meryatum in Meryre, princesi Meritamen in Henuttawy in princa Rahirwenemef in Amon-njen-khepeshef, medtem ko so na severni strani iste figure v obratnem vrstnem redu. Načrt za mali tempelj je poenostavljena različica Velikega.
Kot v večjem templju, posvečenem kralju, hipostilno dvorano podpira šest stebrov; v tem primeru pa niso v podobi Ozirisa, temveč so okrašeni s prizori s kraljico pri igri na sistrum (instrument boginje Hator), skupaj z bogovi Horus, Khnum, Khonsu in Tot in boginjami Hator, Izis, Maat, Mut iz Asherja, Satis in Taweret; v enem prizoru Ramzes predstavlja cvetje ali goreče kadilo. Kapiteli stebrov nosijo podobo boginje Hator. Ta tip stebrov je znan kot hatorični. Bas-reliefi v stebrni dvorani ponazarjajo pobožnega kralja, uničenje njegovih sovražnikov na severu in jugu (v teh prizorih kralja spremlja njegova žena) in kraljico, ki daruje boginjama Hator in Mut. Hipostilni dvorani sledi vetrolov, do katerega vodijo troja velika vrata. Na južni in severni steni te dvorane sta dva elegantna in poetična bas-reliefa kralja in njegove soproge, ki dajeta papirus Hator, ki je upodobljena kot krava na jadrnici v goščavi papirusov. Na zahodni steni Ramzes II. in Nefertari darujeta bogu Horusu in božanstvom kataraktov - Satet, Anubis in Khnum.
Skalno svetišče in dve stranski komori so povezani s prečnim predprostorom in so poravnani z osjo templja. Bas-reliefi na stranskih stenah majhnega svetišča predstavljajo prizore darovanja različnim bogovom s strani faraona in kraljice. Na zadnji steni, ki leži na zahodu vzdolž osi templja je niša v kateri je Hator kot božanska krava; zdi se, da prihaja iz gore. Boginja je upodobljena kot gospodarica templja, posvečenega njej in kraljici Nefertari, ki je tesno povezana z boginjo.
Vsak tempelj ima svojega duhovnika, ki predstavlja kralja v vsakodnevnih verskih obredih. V teoriji naj bi faraon dnevno izvajal verske obrede v različnih templjih po vsem Egiptu. V resnici so to vlogo opravljali veliki duhovniki. Da bi dosegli ta položaj, so morali opraviti obsežna izobraževanja na področju umetnosti in znanosti, podobno kot faraon. Branje, pisanje, inženiring, aritmetika, geometrija, astronomija, merjenje prostora, izračuni časa so bili vsi del tega učenja. Duhovniki Heliopolisa na primer, so postali varuhi svetega znanja in si prislužili ugled modrecev.
