Apamea (arabsko أفاميا ali آفاميا, Afamia) je nekdanje rimsko mesto z dobro ohranjenimi ruševinami v današnji severozahodni Siriji. Leži okoli 55 km severozahodno od Hame, ob desnem bregu Orontesa.
Po smrti Aleksandra Velikega je na območju današnje severne Sirije zavladal Selevk I. Nikator. Mesto , ki se je prej imenovalo Pharnake, Aleksdander Veliki ga je ob svoji osvojitvi poimenoval Pella, je po svoji perzijski ženi preimenoval v Apameo in ga razširil v vojaško postojanko in provincialno upravno središče. Število prebivalcev se je povečalo na 120.000, v mestu je nastala ogromna kobilarna z več kot 30.000 konji, poleg tega so za bojne namene hkrati dresirali do 500 slonov.
Leta 64 pr. n. št. so mesto zavzele Pompejeve čete in ga priključile Rimskemu imperiju. Tudi pod Rimljani se je razcvet nadaljeval, mesto je namreč služilo kot pomembno vojaško oporišče. Po potresu, ki je leta 115 porušil mesto, je stekla obsežna obnovitvena akcija, zlasti v času Trajana in Marka Avrelija. Prebivalstvo je doseglo pol milijona, mesto je bilo pomebno kulturno središče, v njem se je razvila tudi neoplatonistična šola, ki je združevala platonizem z orientalskimi elementi.
Razcvet se je nadaljeval tudi v času Bizantincev, ko je postala sedež škofije in upravno središče province Syria Secunda. Leta 540 so Perzijci prvič napadli ta del Sirije, zasedli Alep, Antiohijo in za kratek čas tudi Apameo. Leta 612 so jo ponovno zasedli in obdržali do leta 628, ko so jo Bizantinci za kratek čas ponovno zasedli, vendar je že leta 636 padla v roke muslimanov in izgubila pomen. Leta 1106 so jo zasedli križarji pod poveljstvom Tankreda, leta 1149 jih je pregnal Nur ad-Din, že 8 let zatem pa je mesto opustošil močan potres, po katerem je mesto opustelo. Mameluki so zaradi strateške lege na mestu akropole zgradili današnjo citadelo, v okviru katere je nastala današnja vas Qalaat al-Mudiq. V turškem času je ta vas služila kot ena od priljubljenejših postaj na romarski poti v Meko.
Danes so se ohranili predvsem ostanki iz 2. stoletja, po potresu leta 115. Najbolje so ohranjene ruševine vzdolž 2 km dolgega carda maximus, glavne ulice v smeri sever - jug, ki se na jugu prične z Emeškimi (homškimi) vrati in na severu konča z Antiohijskimi vrati. Še vedno je ohranjen rimski tlak in predvsem kolonada na obeh straneh ulice. Ob južnem delu so ostanki temeljev dveh cerkva. Cerkev sv. Kozme in Damjana so zgradili vv 5. stoletju na mestu nekdanje sinagoge in jo v 6. stoletju povečali. Zraven nje stoji še ena cerkev iz 6. stoletja (časa Justinijana), kjer je še vedno mogoče opaziti krožni tloris s polkrožno apsido. Ob križišču z decumanusom (glavna ulica v smeri vzhod - zahod, približno na tretjini carda z južnega konca) so ostanki nimfeja in še nekoliko severneje ostanki agore. Na nekdaj pomebnem križišču sledi kar sredi ulice stoječa baza zaobljubnega stebra, kamniti bloki z vklesanimi motivi Bakhusa in v bližini Antiohijskih vrat kopališki kompleks. Zahodno od agore je do leta 384 stal Zevsov tempelj, ko ga je dal takratni škof porušiti in je od njega ostala le gomila.
Ob vzhodnem koncu decumanusa so v 5. stoletju postavili katedralo in jo kasneje še večkrat povečali. Po legendi naj bi hranila nekaj kosov Kristusovega križa in tako bila pomemben cilj romarskih poti ter eno najpomembnejših bizantinskih svetišč. Od nje se do danes ni ohranilo mnogo, še najbolje mozaiki, ki jih hranijo v muzeju ob zahodnem koncu decumanusa.
Ob zahodnem koncu decumanusa so v 2. stoletju postavili gledališče, ki je po domnevah zgodovinarjev bilo največje v vzhodnem Rimskem cesarstvu in večje tudi od tistega v Bosri. Vaščani so ga pozneje uporabljali kot kamnolom, zato od njega ni ostalo dosti z izjemo odkopanih temeljev.
Na strmem hribu zahodno od ostankov rimskega mesta so že Selevkidi postavili utrdbo, danes pa so tam ostanki mameluške citadele iz 13. stoletja. Znotraj obzidja je nastala vas Qalaat al-Mudiq, ki se je kasneje razširila izven obzidja.
