Dolina reke Orkhon je kulturna krajina (mongolsko: Орхоны хөндийн соёлын дурсгал) ob bregovih reke Orkhon, v osrednji Mongoliji, približno 320 km zahodno od glavnega mesta Ulan Bator. Vpisana je na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, ki predstavlja razvoj nomadske pastoralne tradicije in sega več kot dve tisočletji v zgodovino.
Dolga stoletja je bila dolina Orkhon sedež cesarske moči v stepah. Prvi dokaz prihaja iz kamnite stele z runskimi napisi, ki jo je v dolini postavil Bilge Kan, vladar imperija Göktürk iz 8. stoletja. Njegov Ördü ali nomadsko glavno mesto je ležalo približno 25 kilometrov severno od stele, v senci svete gozdne gore Ötüken. V času prevlade ljudstva Kidan, je vladar Kidanov stelo prepisal s svojimi dejanji v treh jezikih.
Gore so bile obravnavane kot svete v Tengrizmu ali kot Axis mundi. Še posebej sveta je bila Ötüken, ker so tukaj prebivali duhovi prednikov kaganov in beys. Poleg tega so za silo, imenovano qut verjeli, da izvira iz te gore in da je podelila kaganom božansko pravico, da se izrečejo za turško pleme. Kdor je nadziral dolino, je bil od nebes imenovan vodja Turkov in zbora plemen. Nadzor nad dolino Orkhon je bil izjemnega strateškega pomena za vsako turško državo. Zgodovinsko gledano, se je prav zato vsako turško glavno mesto (Ördü) nahajalo tu. Tam naj bi bilo veliko obzidanih hiš, vendar zdaj ni nobenih ostankov.
Pjotr Kuzmich Kozlov je izkopal več hunskih cesarskih grobnic v območju doline reke.
Reka Orkhon (mongolsko: Орхон гол, Orkhon gol) izvira v gorovju Khangai, v okrožju (aimag) Arkhangai in teče proti severu v dolžini 1.124 km, ko se izlije v reko Selenge, ki teče naprej proti severu v Rusijo in Bajkalsko jezero. Orkhon je daljša od Selenge in je najdaljša reka v Mongoliji. Večja pritoka reke Orkhon sta Tuul in Tamir.
Na reki Orkhon je tudi slap Ulaan Tsutgalan, deset metrov širok in visok okrog dvajset metrov. Slap je priljubljena destinacija za oglede turistov. Ribe v reki Orkhon so ščuka, krap, ostriž, Sibirski sulec in som.