Dvorec Nymphenburg (nemško Schloss Nymphenburg) je baročna palača v Münchnu, Bavarska, Nemčija. Palača je služila kot poletna rezidenca bavarskih vladarjev.
Izgradnjo palače je naročil vladar Ferdinand Maria kot darilo ženi Henrietti Adelaide ob rojstvu njunega sina in dediča Maksimilijana Emanuela leta 1664. Za arhitekta je izbral Italijana Agostina Barellija, ki je dokončal centralni del leta 1675. Okrog leta 1701 je nato sin Maksimilijan Emanuel, ki je do takrat že prevzel prestol, naročil arhitektoma Enricu Zuccalliju in Antoniu Viscardiju, da dvorec podaljšata z dodajanjem dodatnih paviljonov in galerij. Tako sta bila dodana po dva paviljona na severno in južno stran.
Kasneje je bil znova podaljšan južni del, da so vanj postavili dvorne konjušnice. Da bi bil ta poseg uravnotežen, so zato na sever dodali oranžerijo. Nato je sin Maksa Emanuela Karel VII dokončal veliki krožni dvorec z baročnimi vilami, ki se imenujejo Schlossrondell.
Arhitekt Joseph Effner je leta 1716 prenovil fasado centralnega paviljona v francoski baročni slog s stebri. Leta 1826 je Leo von Klenze s paviljona odstranil zatrepe z bavarskim grbom in jih zamenjal s podstrešnimi okrasi tik pod streho.
Z Nymphenburško pogodbo v juliju 1741 je Karel Albert sklenil zavezništvo s Francijo in Španijo proti Avstrijcem. Dolgo časa je palača bila poletna rezidenca bavarskih vladarjev. V njej je umrl kralj Maksimilijan I Bavarski leta 1825, njegov pravnuk kralj Ludvik II Bavarski pa se je tu rodil leta 1845.
Danes je Nymphenburg odprt javnosti, prav tako pa ostaja dom in zatočišče glave družine Wittelsbach, trenutno je to Franc, vojvoda Bavarski.
Palača je skupaj s pripadajočim parkom velika znamenitost Münchna. Kamnito dvorano (Steinerner Saal) krasijo stropne poslikave Johanna Baptista Zimmermanna in dekoracije Françoisa de Cuvilliésa. Kamnita dvorana je kot velika sobana, saj zaseda tri nadstropja centralnega paviljona palače.
Nekatere sobane še zmeraj kažejo svoje baročne okrase, medtem ko so bile ostale kasneje predelane v slogu rokokoja ali neoklasicizma. Bivša mala jedilnica v južnem delu paviljona danes gosti Galerijo lepot kralja Ludvika I Bavarskega. Paviljon tudi gosti rojstno hišo kralja Ludvika II Bavarskega.
Dvorne konjušnice vsebujejo enega najpomembnejših muzejev starih kočij in vozov, ki se imenuje Marstallmuseum. Konjušnice so tudi odigrale pomembne zgodovinske vloge. Kočija francoskega kronanja je bila na primer uporabljena pri kronanju cesarja Karla VII leta 1742. Med glavnimi zanimivostmi muzeja so veličastne kočije in vozovi kralja Ludvika II.
Prvo nadstropje bivših dvornih konjušnic danes gosti zbirko nymphenburškega porcelana, ki ga je ustvarila Nymphenburška tovarna porcelana, ki se prav tako nahaja v palači in je bila ustanovljena leta 1745, naročil jo je bavarski vladar Maksimilijan III Jožef.
Park je velik 800 hektarjev in se je leta 1671 imenoval Italijanski vrt. Arhitekt Dominique Girard, učenec Andréja Le Notrêja, ga je povečal in preuredil v francoskem slogu. Dokončno različico parka je ustvaril Friedrich Ludwig von Sckell, ki je park predelal na angleški način v začetku 19. stoletja, zato se park danes pojavlja pod imenom Angleški vrt. Ohranil je glavne elemente baročnega vrta (npr. Veliki parter). Park deli dolg kanal po glavni osi, ki vodi od palače do marmornate kaskade na zahodu, ki jo krasijo kamnite podobe grških bogov. Na obeh straneh kanala se nahajata dve jezeri. Dörfchensko jezero so postavili pod Maksimilijanom III Jožefom, medtem ko je Salettl (postavljen 1799) služil kot atrakcija za otroke Maksimilijana IV Jožefa. Salettl so sicer predelali iz bivšega živalskega vrta za eksotične živali (menagerie) v kočo z majhnim vrtom.
V bližini parka stojijo številni paviljoni
Blizu starega arboretuma je prehod severno od Velikega parterja, ki vodi do velikega Botaničnega vrta v Münchnu.
Palačo je mogoče obiskati z javnim prevozom. Za to je potrebno vstopiti na tramvaj št. 17 v smeri Amalienburgstraße. Linija vozi mimo mestnega jedra, kjer ustavi pri Stachusu (Karlovem trgu) in glavni železniški postaji. Od centra do palače pelje tramvaj ok. 20 minut.
Palača in park sta bila eno od prizorišč snemanja filma Zadnje leto v Marienbadu režiserja Alaina Resnaisa iz leta 1961.
Prizorišče tekem v jahanju na olimpijskih igrah leta 1972 je bil prav Nymphenburg - areno so postavili sredi parka.
V dvornem kompleksu se nahaja tudi muzej Mensch und Natur (Človek in narava), katerega stalna razstava predtsavlja zgodovino planeta Zemlje, svet mineralov, zgradbo človeka, eksperimente o človeku, svet genov, prehranjevalne navade živali, življenjske prostore živali itd. Med drugim se v muzeju nahaja tudi priznana serija fotografij ameriškega fotografa Petra Menzela o prehranjevalnih navadah ljudi po celem svetu.