Grad Bela peč (nemško Weissenfels) se je nahajal nad naseljem Bela peč pri Ratečah na italijanski strani tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Od gradu so ostale le še razvaline.
Grad Bela peč je dal po letu 1431 zgraditi Celjski grof Friderik II. kot dobro zavarovano utrdbo na vrhu 1120 m visokega strmega hriba z istim imenom. Celjski grofje so območje na stičišču pomembnih trgovskih poti med Furlanijo, Koroško in Zgornjesavsko dolino leta 1418 podedovali od Grofov Ortenburških. Grad ni imel samo pomembne vojaško-obrambne funkcije varovanja pridobljenih posesti na Koroškem in Zgornjesavski dolini, ampak tudi zavarovanju rudnikov železa in fužin v Gornji savski dolini, ki so bili v suvereni lasti Celjskih. To so si posebej pridobili, saj je v tistem času to bila le pravica kralja. Po izumrtju Celjskih po moški strani 1456 je grad in posest pripadla Habsburžanom. Pod novim lastnikom so grad upravljali številni ministeriali – v 16. stoletju je to bil Georg Peuscher – Leonstein. Nazadnje je belopeška graščina pripadla rodbini Kos, ki je bila zemljiška gosposka za naselja Bela Peč, Rateče, Podkoren, Kranjska gora, Gozd Martuljek, Dovje, Hrušica, Planina pod Golico, Jesenice, Javornik, Koroška Bela, Potoki in deli Žirovnice, Zabreznice in Doslovč.
Grad je bil opuščen v 18. stoletju in prepuščen propadanju. Sedanje ruševine kažejo na njegovo mogočnost.