Grad Ostrovica

Grad Ostrovica (Шаблон:Jezik-de) je eden najslikovitejših gradov v Avstriji. Nahaja se v bližini naselja Sankt Georgen am Längsee pri Šentvidu ob Glini (nemško St. Veit an der Glan) na Avstrijskem Koroškem. Stoji na 160 m visoki osameli apnenčasti skalni vzpetini (681 mnm), ki se dviguje nad dolino. V jasnem vremenu je grad viden že z razdalje 30 ali več kilometrov. Leta 1994 je bil grad nominiran za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Značilnost gradu je 14 obrambnih vrat s petimi dvižnimi mostovi nad »volčjimi jamami«, ki so služili zaščiti pred turškimi vpadi. V arhitekturni podobi, kakršna je od 16. stoletja do današnjih dni, ni bil grad nikoli premagan.

Izredna strateška lega, ki opazovalcu iz gradu omogoča popoln nadzor nad dolino, ponuja tudi razgled na številne gore: Beljaške, Breške in Krške Alpe, na Štalensko goro (nemško Magdalensberg), Šenturško goro (nemško Ulrichsberg), Osojščico (nemško Gerlitzen) in druge. V smislu cestnih povezav se grad nahaja približno 18 km severno od Celovca oziroma 7 km vzhodno od Šentvida ob Glini. Grad je za turistične oglede odprt vsako leto od velike noči do konca meseca oktobra. Nanj se je mogoče pripeljati z vzpenjačo, ali pa prehoditi 620 m dolgo pot skozi 14 obrambnih vrat. Tretja pot, t. i. »pot norcev« (Narrensteig) preko strmega pobočja, je zaradi nevarnosti za javnost zaprta.

Ime

Grad je poimenovan po vzpetini, katere ime je v najstarejšem znanem srednjeveškem zapisu navedeno kot Astarvizza (tedaj zapisano kot Astarvissa). Nekateri viri navajajo, da je ime vzpetine in gradu slovenskega izvora (vzpetina z ostrim vrhom: Ostrovica, Ojstrica). Koren te besede pa bi lahko izhajal tudi iz keltskega izraza »tarviss«, ki se je nanašal na Ture (avstrijsko gorovje) in na tamkajšnje prebivalce, »tavriske«. Zato nekateri zgodovinarji sklepajo, da se je v rimski dobi vzpetina imenovala Arx Taurisca, utrdba turcev, iz tega imena pa naj bi se postopoma tvorile besede Astarvizza, Ostervizza, Osterwitz oziroma slovensko: Ostrovica. Glede na to, da je bila dežela Koroška (takratna Karantanija) v 9. stoletju, ko je bilo prvič dokumentirano ime Astarvizza, že popolnoma slavizirana in se latinska imena na njenem področju praktično niso več uporabljala, pa je slovenski izvor imena veliko verjetnejši in ta razlaga je po večini sprejeta med avstrijskimi zgodovinarji.

Zgodovina

Khevenhüllerjev, lastnikov gradu od 16. stoletja dalje]]

Arheološke najdbe pričajo, da je bila vzpetina naseljena že v mlajši kameni dobi, bronasti in železni dobi (ostanki halštatske in latenske kulture). Arheologi domnevajo, da je v času, preden je ozemlje Ostrovice pripadlo rimski provinci Norik, na vzpetini stalo keltsko svetišče ilirsko-keltskega božanstva Bellinus. (Krščansko vero so tedanji prebivalci prevzemali v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so prihajajoči poganski Slovani vero za krajši čas zatrli).

Ostroviški točaji

Najstarejši ohranjen pisni dokument, ki omenja Ostrovico, je listina Ludvika Nemškega iz leta 860. V tem dokumentu kralj podarja več nepremičnin salzburški škofiji, med drugim dvorec pri Osterwitzu (ad Austaruizza). V 11. stoletju je na vzpetini stala utrdba, ki jo je salzburški nadškof Gebhard v zahvalo za podporo v času investiturnega boja kot fevd poklonil spanheimskim grofom. Začetnik novega rodu z vzdevkom »von Osterwitz« je bil Ceizolf Spanheimski. Utrdbo in pripadajoča posestva je spanheimska veja »von Osterwitz« dedovala do leta 1476. Koroški vojvoda Bernhard Spanheimski (1176 ali 1181-1256) je ostroviškim gospodom podelil naziv točaji (kar je v tedanjem času predstavljalo zelo ugledni plemiški oz. dvorni položaj). Prvi ostroviški točaj je bil Hermann von Osterwitz. V njegovem času naj bi ostroviško utrdbo obiskal tudi najpomembnejši nemški trubadur, Walther von der Vogelweide. Sicer je bila kot grad (»castrum«) Ostrovica prvič pisno omenjena v seznamu fevdov škofije Krka (nemško Gurk), okrog leta 1200. Prvotno grajsko poslopje je obsegalo današnje notranje dvorišče z bivalnimi prostori in kapelo, štirioglati vhodni stolp v grad, ter obrambna »Stara vrata«, ki so kasneje postala četrta po vrsti in bila poimenovana »Angelska vrata«. Na grad sta vodili dve poti, poleg poti skozi obrambna vrata še nevarna »potka norcev«. Ob pogostih turških vpadih so se na Ostrovico zatekali okoliški prebivalci, vojaška posadka pa se je borila proti sovražnikom. Dve leti za tem, ko je bil leta 1476 v odprtem boju na polju zaradi turške premoči zajet Georg von Osterwitz (kasneje je umrl v turškem zaporu), je zadnji ostroviški točaj Janž, ki ni imel potomcev, dedne posesti kot fevd vrnil v last cesarja Friderika III. (30. maja 1478).

Rodbina Khevenhüller

S koncem obdobja viteštva in zaradi začetka uporabe strelnega orožja se je za Ostrovico pričelo novo obdobje. Cesar Maksimilijan I. je močno poškodovani grad 5. oktobra 1509 zastavil krškemu škofu Matthäusu Langu von Wellenburgu, ki je začel s prenovo, po njegovi smrti pa je njegovo delo nadaljeval Krištof Khevenhüller († 1557). Sin Johann je po njegovi smrti prevzel zastavno pravico in ob vznožju vzpetine postavil gospodarska poslopja. Johannov bratranec, Georg Khevenhüller, je kot deželni glavar in tajni svetnik nadvojvode Karla, od slednjega 18. marca 1571 grad tudi kupil. Georg Khevenhüller († 1587) je porabil ogromna lastna finančna sredstva, da je grad dogradil in utrdil, postavil vrsto obrambnih vrat in mu dal podobo, kakršno ima še danes. Njegova skrb in ljubezen do gradu je vidna na njegovi oporoki (iz leta 1576), vklesani v marmorno ploščo. Stoji na steni grajskega dvorišča. Na njej piše:

»Pod zaščito najboljšega in največjega, enega in troedinega boga, je Georg Khevenhüller von Aichelberg, potomec Sigmunda, Augustusa in Johannesa, baron auf Landskron in Wernberg, dedni gospod v Hochosterwitzu (na Ostrovici), glavni konjušnik cesarja Ferdinanda I., Maksimilijana II., Rudolfa II., svetnik nadvojvode Karla, tajni sekretar in komornik istega, glavni dvornik, deželni glavar Koroške in stotnik grofije Pisino, v korist države zgradil ta grad na lastne stroške, ga obdal z zidovjem, zgradil palisado, okrepil z utrdbami in opremil z orožarno, povišal dohodke in zase ter za svoje sinove in potomce prosil Boga gospoda za varstvo. Ukazal je, da družina nikoli ne sme ostati brez tega gradu, ne s prodajo, ne s podaritvijo, izposojo, spremembo, kot poročno darilo ali zastavo z delitivjo, niti naj na kakršen koli drugačen način ne poteka zmanjševanje posesti. Želi, da ti, ki jih opominja in prosi, krščansko vero zvesto in pridno izpolnjujejo, si prizadevajo za krepost, ohranjajo zmernost in enotnost med seboj, svoje navade dobro uredijo in tako postanejo srečni.«

Potomci so to željo upoštevali. Za potrebe grajskih prebivalcev sta bila v gradu postavljena dva vodnjaka za meteorsko vodo, kasneje je bila za oskrbovanje s hrano zgrajena tudi tovorna žičnica. Cerkev, ki se nahaja na platoju zunanjega dvorišča, je sprejemala tudi vernike iz okoliških naselij. Danes je v gradu muzej z bogato zbirko orožja, zgodovinskih listin in slik ter restavracija.

Obrambna vrata

Pot na grad varuje 14 obrambnih vrat, ki predstavljajo največjo atrakcijo gradu Ostrovica, v preteklosti pa so pripomogle k njegovi nepremagljivosti. Vrata so bila za tedanji čas tehnološko in arhitektonsko dovršena, osvajalec gradu je bil izpostavljen napadom iz vseh strani in bi moral zaporedno osvojiti vrata za vrati. Vsaka so nosila svoje ime.

  1. Vrata praporščaka, (Fähnrichtor, iz leta 1575), so poimenovana po praporščakih. Dva sta upodobljena na (danes obnovljeni) freski na zunanji strani in nosita zastavi z barvami, ki simbolizirajo Khevenüllerjevo rodbino in državo. Nad obokom vrat je relief Jezusa z zastavo in jagnjem. Ob prehodu je bil postavljen top. Sivi kamniti relief na desnem sprednjem vogalu prikazuje doprsje Margarete Maultasch (»Marjeta Krivousta«, 1318-1369), tirolske vojvodinje, o kateri piše legenda. Po njej naj bi vojvodinja dolgo oblegala grad in hotela izstradati njegovo posadko. Ta pa se je rešila z zvijačo: zaklali so svojega zadnjega vola, ga natlačili s koruzo, ga vrgli preko obzidja in se pretvarjali, da imajo še ogromne zaloge hrane. Zaradi te zvijače naj bi se sovražna vojska umaknila. Legendo je prvi zapisal srednjeveški kronist Jakob Unrest, v svojih delih pa so jo povzeli številni avtorji, Jakob Grimm, Paul Watzlawick, Lion Feuchtwanger in drugi.
  2. Stražarska vrata, (Wächtertor, iz leta 1577), imajo nad vhodnim portalom napis: »Obvaruj gospod in Bog to hišo za voljo tvojega svetega imena!«. Obrambna vrata so na levi strani tesno stisnjena k skalni steni, nad njimi je majhen plato, iz katerega so stražarji na napadalce metali kamnite bloke. V prizidku nad vrati so strelne odprtine, skozi katere je bilo moč streljati samo poševno navzdol.
  3. Ladijska vrata, (Nautor, iz leta 1583), so bila zgrajena kasneje kot 2. in 4. vrata. Služila so bolj ali manj kot pregrada pred 4. vrati.
  4. Angelska vrata, (Engelstor, prenovljene 1577, sicer starejšega izvora), imajo ugodno strateško lego, saj je desno pod njimi soteska, levo, nad njimi pa skalni previs vzpetine. Pred vrati je dvižni most. Nad vhodnim lokom je marmorni zaključni kamen z reliefom angela. Portal je podkleten, poleg njega pa je še ploščad, na kateri je bilo vojaško vadbišče in skladišče.
  5. Levja vrata, (Löwentor, iz leta 1577), so dobila ime po sliki leva, ki je krasila vratno krilo. Tudi pred njimi je bil dvižni most, mehanizem zanj pa se je nahajal v prvem nadstropju stražarnice. Četrta vrata so bila preko v skalo vklesane stranske ozke poti povezana neposredno z drugimi in šestimi vrati. Na zaključnem kamnu je križ, nad njim pa plošča z napisom.
  6. Moška vrata, (Manntor, 1578), so stražarnica, opremljena z vrati, ki so se odpirala navzven (sovražnik jih je moral odpreti proti sebi). Opremljena je tudi s strelnimi linami, nad vratnim obokom pa s stropno odprtino, skozi katero so lahko branitelji zlivali vrelo olje. V levem delu stražarnice je stal top. Nad vrati je stala reliefna marmorna podoba nadvojvode Karla Avstrijskega, ki je zdaj pomotoma vzidana nad vrati št. 10. Danes je nad vratnim lokom le marmorna plošča z napisom, v katerem baron Georg Khevenhuller opeva tega plemiča.
  7. Khevenhüllerjeva vrata, (Khevenhüllertor, iz leta 1582), so poimenovana po graditelju in lastniku gradu, Georgu Khevenhüllerju, deželnemu glavarju province. Nad vhodom je njegov doprsni relief iz leta 1589, ki je bil namenjen spominu na turški vdor leta 1578. Sprednji del stražarnice zapirajo dvokrilna vrata, zadnji pa dvižna vrata. V tleh drugega nadstropja se nahajajo strelne odprtine.
  8. Pokrajinska vrata, (Landschaftstor, iz leta 1570), so stražarnica, postavljena nad sotesko, v njej pa se je nahajal dvižni most, ki se je rotiral okrog svoje osi. Če bi sovražnik uspel odpreti vhodna vrata, zaradi dvignjenega mostu ne bi mogel nadaljevati poti. Za temi vrati pot zavije navkreber skoraj za 180 stopinj. Ta prostor so lahko s strelnim orožjem nadzirala naslednja tri (višje ležeča) vrata, ki sicer predstavljajo le oviro za gibanje:
  9. Reiserjeva vrata, (Reisertor)
  10. Orožna vrata, (Waffentor), so poleg ovire gibanja namenjena tudi pregledu nad nižjeležečimi obrambnimi vrati št. 7 in 8. Nad vhodom je pomotoma vzidana spominska plošča v počastitev obiska nadvojvode Maksimilijana iz leta 1576 (podoba Karla Avstrijskega), ki bi morala biti nad vrati stražarnice št. 6.
  11. Zidna vrata, (Mauertor, iz leta 1575)
  12. Mostna vrata, (Brückentor), se nahajajo pred zunanjim grajskim dvoriščem, ki se v smeri proti gradu zaključuje z visokim skalnim branikom. Pred vrati je dvižni most.
  13. Cerkvena vrata, (Kirchentor, iz leta 1579), so stražna vrata, ki se na poti do gradu nahajajo med prvim in drugim zunanjim grajskim dvoriščem. Vzporedno z njimi so vrata, ki vodijo k cerkvi. Od cerkvenih vrat, ki se naslanjajo na branik stražnega stolpa, je sicer potekal podzemni hodnik k notranjemu grajskemu dvorišču.
  14. Kulmerjeva vrata, (Kulmertor, iz leta 1575), so zadnja v seriji 14-ih vrat in so poimenovana po rodbini Kulmer, ki je na gradu bivala v 16. stoletju in ga oskrbovala. Pred njimi je dvižni most. Stropne odprtine dolgega hodnika so omogočale zlivanje goreče smole ali vrelega olja na potencialnega sovražnika.

Reference

Шаблон:Refsez

Literatura

  • Paul Grueber: Die Burg Hochosterwitz, Verlag Kollitsch, Celovec, 1925
  • Karl Ginhart: Die Burg Hochosterwitz in Kärnten, Verlag Filser, Dunaj, 1927
  • Georg Khevenhüller-Metsch: Die Burg Hochosterwitz in Kärnten und ihre Geschichte. Samozaložba, Hochosterwitz 1953, ASIN B0000BK4PV
  • Ernst Bacher ua: DEHIO - Die Kunstdenkmäler Österreichs. Anton Schroll & Co, Wien 1981, ISBN 3-7031-0522-4

Zunanje povezave

Шаблон:Kategorija v Zbirki Шаблон:Koordinate DMS v naslovu

Uvrščeno v naslednje kategorije:
Objavi komentar
Nasveti in namigi
Gašper Roža Rožanc
15. october 2014
Awesome Castle, nice defence architecture, see blacksmith work for real :-) Would recommend to take the lift to the top, and walk to the bottom. Priceless views. ...
Jo Ru
27. june 2013
Go up by elevator. It is impressive. And down on foot. ;)
Jürgen Simma
8. september 2013
12 euro for entrance, 6 for elevator
John Blommert
27. july 2021
Nice views
Anastasia
28. february 2015
Breathtaking beauty!
Peter Heinisch
17. august 2013
Sehr sehenswert
Naloži več komentarjev
foursquare.com
7.6/10
EnMork in 2 460 so več ljudi že tu
Hotel Fuchspalast

naprej $66

Hotel Aragia

naprej $75

ARCOTEL Moser Verdino

naprej $81

Hotel Palais Porcia

naprej $87

Hotel Goldener Brunnen

naprej $104

Biolandhaus Arche

naprej $80

Priporočene zanimivosti v bližini

Poglej vse Poglej vse
Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Filialkirche St. Sebastian (Launsdorf)

Die römisch-katholische Filialkirche St. Sebastian steht in der

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Saint George's Abbey, Längsee

St. George's Abbey (Deutsch. Stift St. Georgen) is a monastic complex

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Burgruine Taggenbrunn

Burgruine Taggenbrunn is a castle in Carinthia, Austria.

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Virunum

Municipium Claudium Virunum ali krajše Virunum je bilo glavno mesto

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Burgruine Liebenfels

Burgruine Liebenfels is a castle in Carinthia, Austria.

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Burg Mannsberg

Burg Mannsberg is a castle in Carinthia, Austria.

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Burgruine Waisenberg

Burgruine Waisenberg is a castle in Carinthia, Austria.

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Burgruine Hardegg

Burgruine Hardegg is a castle in Carinthia, Austria.

Podobne turistične znamenitosti

Poglej vse Poglej vse
Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Neuschwanstein

Neuschwanstein [nojšvanštajn] (dobesedno novi labodji kamen) je g

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Tower of London

Tower of London je utrdba, ki stoji ob reki Temzi v Londonu.

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Château de Gruyères

The Castle of Gruyères (in french: château de Gruyères), located in th

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Angelski grad, Rim

Angelski grad (izvirno italijansko Castel Sant'Angelo) je trdnjava v

Dodaj na seznam želja
Bil sem tukaj
Obiskal
Castello Scaligero (Sirmione)

Замок Скалігерів (італ. Castello Scaligero) —

Oglejte si vse podobne kraje