Grad Ostrovica (Шаблон:Jezik-de) je eden najslikovitejših gradov v Avstriji. Nahaja se v bližini naselja Sankt Georgen am Längsee pri Šentvidu ob Glini (nemško St. Veit an der Glan) na Avstrijskem Koroškem. Stoji na 160 m visoki osameli apnenčasti skalni vzpetini (681 mnm), ki se dviguje nad dolino. V jasnem vremenu je grad viden že z razdalje 30 ali več kilometrov. Leta 1994 je bil grad nominiran za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Značilnost gradu je 14 obrambnih vrat s petimi dvižnimi mostovi nad »volčjimi jamami«, ki so služili zaščiti pred turškimi vpadi. V arhitekturni podobi, kakršna je od 16. stoletja do današnjih dni, ni bil grad nikoli premagan.
Izredna strateška lega, ki opazovalcu iz gradu omogoča popoln nadzor nad dolino, ponuja tudi razgled na številne gore: Beljaške, Breške in Krške Alpe, na Štalensko goro (nemško Magdalensberg), Šenturško goro (nemško Ulrichsberg), Osojščico (nemško Gerlitzen) in druge. V smislu cestnih povezav se grad nahaja približno 18 km severno od Celovca oziroma 7 km vzhodno od Šentvida ob Glini. Grad je za turistične oglede odprt vsako leto od velike noči do konca meseca oktobra. Nanj se je mogoče pripeljati z vzpenjačo, ali pa prehoditi 620 m dolgo pot skozi 14 obrambnih vrat. Tretja pot, t. i. »pot norcev« (Narrensteig) preko strmega pobočja, je zaradi nevarnosti za javnost zaprta.
Grad je poimenovan po vzpetini, katere ime je v najstarejšem znanem srednjeveškem zapisu navedeno kot Astarvizza (tedaj zapisano kot Astarvissa). Nekateri viri navajajo, da je ime vzpetine in gradu slovenskega izvora (vzpetina z ostrim vrhom: Ostrovica, Ojstrica). Koren te besede pa bi lahko izhajal tudi iz keltskega izraza »tarviss«, ki se je nanašal na Ture (avstrijsko gorovje) in na tamkajšnje prebivalce, »tavriske«. Zato nekateri zgodovinarji sklepajo, da se je v rimski dobi vzpetina imenovala Arx Taurisca, utrdba turcev, iz tega imena pa naj bi se postopoma tvorile besede Astarvizza, Ostervizza, Osterwitz oziroma slovensko: Ostrovica. Glede na to, da je bila dežela Koroška (takratna Karantanija) v 9. stoletju, ko je bilo prvič dokumentirano ime Astarvizza, že popolnoma slavizirana in se latinska imena na njenem področju praktično niso več uporabljala, pa je slovenski izvor imena veliko verjetnejši in ta razlaga je po večini sprejeta med avstrijskimi zgodovinarji.
Khevenhüllerjev, lastnikov gradu od 16. stoletja dalje]]
Arheološke najdbe pričajo, da je bila vzpetina naseljena že v mlajši kameni dobi, bronasti in železni dobi (ostanki halštatske in latenske kulture). Arheologi domnevajo, da je v času, preden je ozemlje Ostrovice pripadlo rimski provinci Norik, na vzpetini stalo keltsko svetišče ilirsko-keltskega božanstva Bellinus. (Krščansko vero so tedanji prebivalci prevzemali v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so prihajajoči poganski Slovani vero za krajši čas zatrli).
Najstarejši ohranjen pisni dokument, ki omenja Ostrovico, je listina Ludvika Nemškega iz leta 860. V tem dokumentu kralj podarja več nepremičnin salzburški škofiji, med drugim dvorec pri Osterwitzu (ad Austaruizza). V 11. stoletju je na vzpetini stala utrdba, ki jo je salzburški nadškof Gebhard v zahvalo za podporo v času investiturnega boja kot fevd poklonil spanheimskim grofom. Začetnik novega rodu z vzdevkom »von Osterwitz« je bil Ceizolf Spanheimski. Utrdbo in pripadajoča posestva je spanheimska veja »von Osterwitz« dedovala do leta 1476. Koroški vojvoda Bernhard Spanheimski (1176 ali 1181-1256) je ostroviškim gospodom podelil naziv točaji (kar je v tedanjem času predstavljalo zelo ugledni plemiški oz. dvorni položaj). Prvi ostroviški točaj je bil Hermann von Osterwitz. V njegovem času naj bi ostroviško utrdbo obiskal tudi najpomembnejši nemški trubadur, Walther von der Vogelweide. Sicer je bila kot grad (»castrum«) Ostrovica prvič pisno omenjena v seznamu fevdov škofije Krka (nemško Gurk), okrog leta 1200. Prvotno grajsko poslopje je obsegalo današnje notranje dvorišče z bivalnimi prostori in kapelo, štirioglati vhodni stolp v grad, ter obrambna »Stara vrata«, ki so kasneje postala četrta po vrsti in bila poimenovana »Angelska vrata«. Na grad sta vodili dve poti, poleg poti skozi obrambna vrata še nevarna »potka norcev«. Ob pogostih turških vpadih so se na Ostrovico zatekali okoliški prebivalci, vojaška posadka pa se je borila proti sovražnikom. Dve leti za tem, ko je bil leta 1476 v odprtem boju na polju zaradi turške premoči zajet Georg von Osterwitz (kasneje je umrl v turškem zaporu), je zadnji ostroviški točaj Janž, ki ni imel potomcev, dedne posesti kot fevd vrnil v last cesarja Friderika III. (30. maja 1478).
S koncem obdobja viteštva in zaradi začetka uporabe strelnega orožja se je za Ostrovico pričelo novo obdobje. Cesar Maksimilijan I. je močno poškodovani grad 5. oktobra 1509 zastavil krškemu škofu Matthäusu Langu von Wellenburgu, ki je začel s prenovo, po njegovi smrti pa je njegovo delo nadaljeval Krištof Khevenhüller († 1557). Sin Johann je po njegovi smrti prevzel zastavno pravico in ob vznožju vzpetine postavil gospodarska poslopja. Johannov bratranec, Georg Khevenhüller, je kot deželni glavar in tajni svetnik nadvojvode Karla, od slednjega 18. marca 1571 grad tudi kupil. Georg Khevenhüller († 1587) je porabil ogromna lastna finančna sredstva, da je grad dogradil in utrdil, postavil vrsto obrambnih vrat in mu dal podobo, kakršno ima še danes. Njegova skrb in ljubezen do gradu je vidna na njegovi oporoki (iz leta 1576), vklesani v marmorno ploščo. Stoji na steni grajskega dvorišča. Na njej piše:
»Pod zaščito najboljšega in največjega, enega in troedinega boga, je Georg Khevenhüller von Aichelberg, potomec Sigmunda, Augustusa in Johannesa, baron auf Landskron in Wernberg, dedni gospod v Hochosterwitzu (na Ostrovici), glavni konjušnik cesarja Ferdinanda I., Maksimilijana II., Rudolfa II., svetnik nadvojvode Karla, tajni sekretar in komornik istega, glavni dvornik, deželni glavar Koroške in stotnik grofije Pisino, v korist države zgradil ta grad na lastne stroške, ga obdal z zidovjem, zgradil palisado, okrepil z utrdbami in opremil z orožarno, povišal dohodke in zase ter za svoje sinove in potomce prosil Boga gospoda za varstvo. Ukazal je, da družina nikoli ne sme ostati brez tega gradu, ne s prodajo, ne s podaritvijo, izposojo, spremembo, kot poročno darilo ali zastavo z delitivjo, niti naj na kakršen koli drugačen način ne poteka zmanjševanje posesti. Želi, da ti, ki jih opominja in prosi, krščansko vero zvesto in pridno izpolnjujejo, si prizadevajo za krepost, ohranjajo zmernost in enotnost med seboj, svoje navade dobro uredijo in tako postanejo srečni.«
Potomci so to željo upoštevali. Za potrebe grajskih prebivalcev sta bila v gradu postavljena dva vodnjaka za meteorsko vodo, kasneje je bila za oskrbovanje s hrano zgrajena tudi tovorna žičnica. Cerkev, ki se nahaja na platoju zunanjega dvorišča, je sprejemala tudi vernike iz okoliških naselij. Danes je v gradu muzej z bogato zbirko orožja, zgodovinskih listin in slik ter restavracija.
Pot na grad varuje 14 obrambnih vrat, ki predstavljajo največjo atrakcijo gradu Ostrovica, v preteklosti pa so pripomogle k njegovi nepremagljivosti. Vrata so bila za tedanji čas tehnološko in arhitektonsko dovršena, osvajalec gradu je bil izpostavljen napadom iz vseh strani in bi moral zaporedno osvojiti vrata za vrati. Vsaka so nosila svoje ime.