Katedrala vnebovzetja Blažene Device Marije v Zagrebu, obče poznana kot Zagrebška katedrala, je sedež Nadškofije Zagreb in obenem največja cerkev na Hrvaškem.
Graditi se je začela z ustanovitvijo zagrebške škofije. Slog arhitekture je bil romansko-gotski. Gradnja je trajala sorazmerno dolgo, tako da je bila cerkev zgotovljena in posvečena šele leta 1217. Kmalu zatem je bila močno poškodovana zaradi vdora Mongolov leta 1242, a jo je škof Timotej (1263 - 1287) začel temeljito prenavljati v gotskem stilu.
Obnova se je nadaljevala v 14. in 15. stoletju. V 16. stoletju je bila katedrala utrjena z obzidjem in stolpi, v 17. pa je dobila svoj masiven renesančni zvonik. Požari in vdori sovražnikov so jo večkrat poškodovali, a največ škode je utrpela v potresu leta 1880. Po potresu je bila izpeljana temeljita obnova katedrale v neogotskem stilu (1880 - 1906) po načrtih arhitekta F. Schmidta, dela pa je vodil Hermann Bollé. Takrat je cerkev dobila današnjo podobo s dvema zvonikoma, visokim ostrešjem, novimi stebri in oltarji, ki so zamenjali baročne iz 18. stoletja. Namesto starih grobnic škofov in imenitnikov je zgrajena nova grobnica izza glavnega oltarja za zagrebške nadškofe. Med drugimi so v cerkvi pokopani: hrvaška mučenca Peter Zrinski in Fran Krsto Frankopan, katerih kosti so bile semkaj prinešene leta 1919 iz Wiener Neu Stadta, Ivan Anton Zrinski, Evgen Kvaternik, in drugi. V njej počivajo tudi zadnji trije zagrebški nadškofi blaženi Alojzij Stepinac, Franjo Šeper in Franjo Kuharić.