Celsusova knjižnica je starodavna rimska stavba v Efezu v Anatoliji, ki je zdaj del Selçuka v Turčiji. Zgrajena je bil v čast rimskemu senatorju Tiberiju Juliju Celsusu Polemaeanusu, ki jo je dokončal Celsusov sin Gaj Julij Aquila (konzul leta 110) med približno letoma 114-117. Knjižnica je bila »ena izmed najbolj impresivnih stavb v rimskem cesarstvu« in je hranila 12.000 zvitkov ter služila kot Celsusov mavzolej, ki je pokopan v kripti pod knjižnico v okrašenem marmornatem sarkofagu. Celsusova knjižnica je bila »tretja največja knjižnica v starodavnem svetu« za knjižnico v Aleksandriji in Pergamonu.
Notranjost knjižnice je bila uničena, domnevno v potresu leta 262 (čeprav drugi dokazi kažejo na požar med invazijo Gotov v istem letu) in fasada v drugem potresu v desetem ali enajstem stoletju. Stoletja je ležala v ruševinah, dokler niso med letoma 1970 in 1978 arhitekti ponovno postavili (anastiloza) fasado.
Celsus, v katerega čast je bila zgrajena knjižnica, je bil leta 92 konzul, ki je bil odgovoren za vse javne zgradbe, in med letoma 105-107 rimski prokonzul Efeza, glavnega mesta azijske rimske province. Bil je bogat in priljubljen lokalni državljan. Rojen je bil v bližnjih Sardah in med najstarejšimi moškimi izključno grškega izvora , ki je postal konzul v Rimskem imperiju in je v knjižnici čaščen kot Grk in Rimljan. Celsus je plačal za gradnjo knjižnice z lastnim osebnim bogastvom. Po naročilu njegovega sina leta 114 je bila gradnja knjižnice končana približno leta 117, v Efezu, ozemlju, ki je bilo tradicionalno grško. Stavba je pomembna kot ena redkih preostalih primerov starodavnih knjižnic, na katere je vplivala rimska knjižnica. Prav tako je razvidno, da so bile javne knjižnice zgrajene ne samo v Rimu, temveč v celotnem Rimskem imperiju.
Notranjost knjižnice in vseh njenih knjig je bila uničena v ognju v uničujočem potresu, ki je prizadel mesto leta 262 ali kot poročajo številni drugi viri v požaru istega leta med invazijo Gotov. Ohranila se je samo fasada. Okoli leta 400 je bila knjižnica spremenjena v Nimfej. Fasada je bila popolnoma porušena v kasnejšem potresu, verjetno v 11. ali 10. stoletju.
Med letoma 1970 in 1978 je kampanjo za obnovo vodil nemški arheolog Volker Michael Strocka. On je analiziral fragmente, ki so jih avstrijski arheologi odkrili med letoma 1903 in 1904. Medtem so nekatere arhitekturne elemente pridobili muzeji na Dunaju in v Carigradu. V procesu anastiloze so te manjkajoče fragmente nadomestiti s kopijami ali manjkajočimi. Obnovljena je bila samo fasada, preostali del stavbe pa ostaja v ruševinah.
Knjižnico je zasnoval rimski arhitekt Vitruoj. Objekt je imel eno dvorano, ki je bila obrnjena proti vzhodnemu soncu, kot je svetoval Vitruvij, da bi izkoristili zgodnjo svetlobo. Knjižnica je bila zgrajena na ploščadi z devetimi stopnicami po celotni širini stavbe, ki so vodile do treh prednjih vhodov. Osrednji vhod je večji od obeh stranskih, vsi pa so okrašeni z okni nad njimi. Stranska vhoda imata štiri pare kompozitnih stebrov, ki so dvignjeni na podstavek. Skupina korintskih stebrov stoji neposredno nad prvim nizom, kar povečuje višino stavbe. Pari stebrov na drugi ravni okvira okna, kot stebri na prvi ravni uokvirjajo vrata in ustvarjajo niše, v katerih so kopije kipov izvirnikov – personifikacije: modrost (Sofija), znanje (Episteme), pamet (Enoja) in moralna vrlina (Arete). Menijo, da je morda obstajal tretji niz stebrov, vendar sta danes samo dva registra. Ta vrsta fasade z vdelanimi okvirji in nišami za kipe je podobna tisti, ki jo najdemo v starodavnih grških gledališčih (stavba za orkestro ali skena) in je tako označena kot "scenografija".
Glavni vhod je tako grobnica, ki vsebuje Celsusov sarkofag in deluje kot nagrobnik. Ni bilo nenavadno, da bi ga pokopali v knjižnici ali celo znotraj mestnih meja, zato je bila to za Celsusa posebna čast.
Druge strani stavbe so arhitekturno nepomembne, saj so knjižnice spremljale druge stavbe. Notranjost, ki ni bila povsem obnovljena, je bila enojna pravokotna soba (dimenzije 17x11 m) z osrednjo apsido obrobljeno z velikim lokom. V apsidi je stal kip Celsusa ali Atene, boginje resnice. Celsusova grobnica je ležala neposredno pod obokano komoro. Poleg ostalih treh strani so bile pravokotne vdolbine, ki so vsebovale omare in police za 12000 zvitkov. Te niše skupaj z dvojnimi stenami za njimi so delovale tako za nadzor vlažnosti kot za zaščito zvitkov pred ekstremno temperaturo. Celsus naj bi zapustil v zapuščini 25.000 denarijev za plačilo knjižnega materiala za branje.
Drugo in tretjo raven je mogoče doseči z nizom stopnic, vgrajenih v stene, da bi dodali podporo zgradbi in imeli podobne niše za zvitke. Strop je bil raven, morda je imel osrednji del kvadratni okulus, ki je dal nekaj svetlobe.
Slog knjižnice, z bogato, uravnoteženo, dobro načrtovano fasado, odraža grški vpliv na rimsko arhitekturo. Gradbeni materiali, opeka, beton in ostanki ruševin pomenijo nove materiale, ki so se začeli uporabljati v rimskem imperiju okoli 2. stoletja
Fasada stavbe je bila upodobljena na hrbtni strani turškega bankovca za 20 milijonov lir v obdobju 2001-2005 in bankovca za 20 novih lir 2005-2009.
Koordinati:
Kategorija: Rimska arhitektura