Narodni park Serengeti se nahaja se na meji med Kenijo in Tanzanijo v južni Afriki. Pokriva 14.763 km² in je eden najzanimivejših narodnih parkov v Afriki.
Na prostranih planjavah so pasne živali, kot so zebre, gnuji in gazele neprestano v gibanju v iskanju sveže trave in opazovane s strani mnogih plenilcev. Lev, leopard in gepard so stalni prebivalci te savane. Tu se odvija tudi vsakoletna slavna migracija gnujev, zaradi česar je ta park eden najveličastnejših parkov v Afriki.
Prvi so Serengeti poselili lovci in plemena. Izogibali so se gozdovom, saj so tam živele žuželke, ki so prenašale bolezni. Pleme Masajev je bivalo na ravnicah. Kolonisti, ki so prišli v zgodnjih letih prejšnjega stoletja so naleteli na praktično nedotaknjeno območje ter so ga raziskovali zaradi njegovih izjemnih možnostih za lov, posebej levov, leopardov in bivolov.
Zaradi spoznanja, da morajo to območje ohraniti, je bil Serengeti razglašen kot rezervat za živali leta 1929. Leta 1951 je rezervat postal Tanganyikin prvi narodni park, ki je tedaj vključeval tudi Ngorongorov krater, leta 1959 pa so postavili meje Serengetija, ki so ostale nespremenjene do današnjih dni. Serengeti je največji narodni park Tanzanije.
Podnebje v Serengetiju je po navadi suho in toplo s temperaturami med 15 in 25 Cº. Kratka deževna doba je med novembrom in januarjem, dolga pa med marcem in majem, ko nalivi trajajo tudi po pol dneva ali več. Od junija do oktobra je sušna doba. Najhladneje je julija, ko temperature pade na 12 Cº. Jutra in večeri so prijetno hladni čez vse leto.
Danes so parki Serengeti, Ngorongoro in Maasai Mara v sosednji Keniji zaščitena območja, saj v njih živi najbolj raznolika skupnost divjih živali na zemlji, kot tudi eden izmed največjih migracijskih okolišev, ki je še vedno nedotaknjen in v svoji naravni obliki. Serengeti je kot najbolj dragocen kamen v kroni Tanzanijskih zaščitenih območij, ki skupaj zajemajo 14% ozemlja te države, kar je rekord na področju zaščite narave katerega doseše le nekaj držav na svetu.
Narodni park Serengeti sestavljajo travniška polja, gozdovi, ravnice, skale in močvirja, kar skupaj dela savano. Savana je splošni naziv za katerokoli vrsto delno nerodovitne, suhe pokrajine, od travnikov do gozdov in mešanih področij. Savane pokrivajo tretjino svetovne kopenske površine in lahko vsebujejo več živali kot katerakoli druga vrsta pokrajine.
Eden izmed tipičnih pojavov v savani je požar. Če travo v savani ne pojedo živali ali ne pomrzne, bo pogorela. S tako velikim potencialom v številu prebivalcev in številnimi požari so savane zelo spreminjajoči se kraji. Zaradi tega so zelo zanimive za znanstvenike in pomembne za razumevanje medsebojnih vplivov v naravi.
Klobasino drevo (angleško: Sausage tree, latinsko: Kigelia africana) je veliko drevo, ki ga najdemo rasti samostojno povsod po Serengetiju. Rodi značilne, 1 m dolge, sočne, strupene plodove, ki padejo na tla in sprostijo semena, ko zgnije meso ploda. Med ljudmi na tem območju je znana šala, da je najslabše mesto za taborjenje pod klobasinim drevesom, saj če te ne ubije plod, ki pade z njega, te bodo zagotovo pokončali sloni, ki pobirajo te plodove.
Divja datljeva palma (angleško: Wild Date Palm, latinsko: Phoenix reclinata) je najbolj razširjena vrsta palme v Serengetiju, ki jo najdemo ob rečnih obalah in močvirjih. Žile v palmovih listih so vzporedne in niso razvejane, kar pomeni da so sorodnice trav, lilij, banan in orhidej. Plodovi so užitni, čeprav zelo neprijetnega okusa. Gost, sladek sok se predeluje v palmino vino. Drevo ponuja prijetno dišečo senco.
Dežnikovo drevo (angleško: Umbrella tree, latinsko: Acacia tortilis) je drevo, ki nas vse spominja na Afriko. Akacija s svojo ploščato široko krošnjo krasi ravnice Serengetija. Seme imajo zelo radi sloni. Ker seme ni odporno proti ognju, so v zadnjih stotih letih nova drevesa lahko pognala le dvakrat. Vsa dežnikova drevesa v Serengetiju so zato stara 100 ali pa 20 let.
Obrečni gozdovi so poseben in redek življenjski prostor v narodnem parku Serengeti. Dolge reke, ki so večino leta suhe, poplavljajo decembra in od marca do maja. Tudi med sušno dobo ostane zemlja prepojena z vodo. Ker imajo ta območja več vode lahko tu raste tudi gost gozd zimzelenih dreves. Obrečna drevesa spreminjajo okolje pod njimi, kar jih naredi za poseben habitat za druge rastline, žuželke, ptice ter druge živali.
V tem okolju je veliko žuželk - mravelj, hroščov in termitov na gozdnih tleh, oblakov muh, os, čebel in visoko letečih metuljev.
Senca pod prepletenimi vejami obrečnega gozda omogoča prsti in zraku, da ostaneta vlažna. Gozdna tla so pokrita z rastlinami, ki jim ustreza senca, kar vključuje orhideje in veliko plezajočih rastlin.
Med debelo plastjo odpadlih listov živi neverjetno veliko vrst žab, kuščarjev ter kač. V gozdu najdejo svoj dom žužkojedci ter semenojedci kot so podgane, rovke, ter različne vrste mungosov. Rastlinojdci, kot so dikdik, duiker in razne vrste jelenov so pogosti v obrečnih gozdovih zaradi bogate hrane in gostega rastlinja. Visoko v krošnjah živijo črno-bele opice in sramežljivi galagi, ki se ponoči oglašajo s svojimi kričečimi klici. Tam so tudi živali, kot so levi, hijene, bivoli in sloni, ki večinoma živijo na travnatih območjih, v gozd pa pridejo po senco ter počitek.
V rekah samih, osenčenih z drevesi gozda počivajo krokodili rek Grumeti in Mara. Nilski konji preživljajo dneve potopljeni v reko ali pa v njihovih zelenih bazenih med sušno dobo. Krokodili ter nilski konji se med sušno dobo presenetljivo dobro razumejo, čeprav so stisnjeni v majhnih bazenih.
En do tri milijone let nazaj, med dobo pleistocena sta kamenje in pepel vulkanov iz območja Ngorongora pokrila območje, ki ga danes imenujemo ravnice Serengetija. Vulkanski pepel na ravnicah povzroča posebno vrsto zemlje, ki vsebuje veliko soli, kot sta kalcij in soda. Med sezonskim deževjem so te soli sprane globlje v zemljo. Ta zemlja je zelo primerna za rast trav, saj preprečuje rast drevesom in zadržuje vodo blizu površine.
Ravnice Serengetija zajemajo južno polovico območja Serengetija in so eden izmed razlogov letne selitve bizonov. Potem, ko bizoni preživijo sušno obdobje v vlažnejšem severnem gozdu Serengetija, se v obdobjih deževja selijo na planoto Serengeti.
Ravnice Serengetija imajo tri območja travnih ravnic.
V času deževne dobe plitva prst, ki zadržuje vodo vzdržuje planoto v dobrem produktivnem stanju.
Ob obili hrane, samice bizonov skotijo mladiče. V času deževja se tudi roparice zredijo, saj imajo ob velikem številu neizkušenih mladičkov levi, gepardi in hijene živo hrano v velikih količinah.
Kakor se sušna doba približuje, se sezonski vodnjaki izsušijo, zaradi česar trava spremeni bavo v zlato. Takrat začnejo bizoni s svojo selitvijo. Thompsonove gazele, Grantove gazele, svinje bradavičarke in noji ostanejo ter se še naprej hranijo s posušenimi rastlinami ravnic. Le vrste, ki zdržijo brez vode dolgo časa in živijo na redkem rastlinstvu lahko ostanejo na ravnicah med sušno dobo.
Bolj kot se živali pasejo in jejo travo, hitreje raste ter vsebuje več vode in hranljivih snovi.
Pod plastmi vulkanskih kamnin in pepela, ki ustvarjata zemljo Serengetija je debela plast zelo stare metamorfne kamnine. Pozno v predkambriju si je velikanski mehur tekočega granita izsilil pot na površje iz tekočih plasti pod Zemljino skorjo v ščit Tanganyike. Danes, ko se mehkejši metamorfni kamni ščita odmikajo, je vrh plasti granita odkrit, kar oblikuje kopja. Granit je razpokan zaradi nenehnega segrevanja in hlajenja pod Afriškim soncem ter oblikovan v zanimive oblike zaradi vetra, ki vsebuje pesek. Večina kopij je zaobljene oblike.
Kopja so zelo drugačna od bližnjih travnatih ter gozdnih območij. Med drugim ponujajo zaščito pred požari, okoli njih je dosti vode, razpoke in luknje v njih pa služijo kot zatočišča živalim. Na njih raste na stotine vrst rastlin, ki ne rastejo na okoliških travnikih. Veliko živali živi le na kopjih zaradi posebnih rastlin, ki tam rastejo ter številnih skrivalnih mest. Te živali so tako žuželke, kuščarji in kače kot tudi miši, nekoliko večji levi ter gepardi, kateri tam skrivajo svoje mladiče. Zanimiv sesalec, ki živi le na kopjah je »Rock Hyrax« . Je velikosti in oblike žoge za ragbi. Je rastlinojedec, ki se hrani z zelišči in travami okoli kopij. Prebudi se, ko zaide sonce.
Pokrajina z redkimi drevesi (angleško: Woodlands) je splošen izraz za savano z drevesi razporejenimi po travnati pokrajini. Te pokrajine niso tako gosto porasle z drevesi kot gozdovi, tako da je tam dovolj svetlobe za povzročitev požarov. Tukaj lahko naletimo na bivola, žirafo, slona in impalo.
V Serengetiju so tri glavne vrste teh pokrajin:
Afrika je zelo stara celina. Nekateri trdijo, da je stara kar 4.000 milijonov let, starejša od Evrope in Severne Amerike. Starost lahko opazimo tudi iz ptičje perspektive, saj so milijoni let vremenskih vplivov izravnali gore ter spremenili večino Afrike v neštete neskončne valovite gore in hribe. Ena od izjem je geološko zelo aktivna vzhodno-afriška razpoka, z veliko dolino in vulkani. Vzhodno-afriška razpoka je mesto kjer se dve veliki plošči odmikata ena od druge. Zaradi tega nastajajo razpoke, ki vstvarjajo tako veličastno Rift Valley, kot tudi vulkane okoli gora Kilimanjaro, Kenya, Meru in Ngorongoro – to so le nekateri izmed najbolj znanih vulkanskih območij. Ti vulkani so relativno novi, eden je aktiven še danes, kot tudi vroči izviri in izpuhi vroče pare na gori Ngorongoro. Ob izbruhih teh vulkanov je vzhodni del Serengetija pokrilo s pepelom in delci lave. Prst na ravnicah Serengetija je nastala iz tega vulkanskega materiala.
V Serengetiju »lovec in plen« prikliče podobo močnega rjavega leva ali pikčastega leoparda kako se zaganja v krdelo nežnih gazel. Res je, da se na teh velikih ravnicah ta prizor ponavlja in je zelo nazoren, a vendarle so skorajda vsa bitja tam lovci ali plen, pogosto pa kar oboje.
Tudi najbolj neizkušenemu opazovalcu je jasno, da so veliki sorodniki mačk, divji psi in hijene s svojimi močnimi telesi in hitrostjo, ostrimi zobmi in kremplji za trganje mesa odlično razviti ubijalci. A vendarle verjetno ni bolj neizprosnih lovcev v Serengetiju od skupine mungosov, ter ni bolje sestavljenega stroja za ubijanje od bogomoljke. Čeprav so impresivni, veliki lovci prispevajo majhen delež v celotnem kroženju energije v tem življenjskem okolju.
Manjše mačke, risi, servali, divji psi, lisice, mungosi, ptice roparice, ježi, rovke, krokodili in kače sestavljajo veliko skupino lovcev, ki lovijo drug drugega. Malo nižje na lestvici so mravlje, ki delujejo v skupinah sestavljenih iz sto tisoč vojakov, ki morijo in ropajo tako učinkovito, da bi bilo strahotno, če bi katere malo večje živali imele take sposobnosti. Rastlinojede gazele so običajen primer žrtve, vendar pozabljamo, da rastline tudi ne marajo biti pojedene, in se zato nekatere branijo na izjemno zanimive in zahtevne načine. Nekatere vsebujejo strup, ki povzroči zdravstvene težave ali celo smrt vsakomur, ki jih poje. Nekatere rastline rastejo ispod neužitnih rastlin, ki jim služijo kot zaščita, ali pa hranijo svoje najbolj vitalne dele ispod zemlje. Akacijino drevo proizvede neštete trne, da bi se zaščitilo, nekatere rastline pa ponujajo primerno bivališče pekočim mravljam, ki odganjajo druge živali. Oblika je prilagojena namenu. HItrost in oblika gazele in leoparda so preprosto rezultat evolucijske dirke za preživetje med lovci in plenom. Akacijevo drevo in žirafa sta tako vplivali na obliko druga druge.
Pet velikih živali (angleško: The Big Five), katere si ljudje najpogosteje želijo srečati na safariju imenujemo Pet velikih. Pred stotimi leti, v času lovskih safarijev so to bile živali, ki so jih najraje lovili v neznanih območjih »črne Afrike«. Raziskovalci vzhodne Afrike so prihajali nazaj domov z zgodbami o levih in leopardih, ki se skrivajo v visoki travi, o nosorogih ki se zaženejo v napad, če le zavohajo človeka, o velikih bivolih skritih v grmičevju, ter o strahu ob srečanju z velikimi sloni.
Iza kamnov, skriti v travi in visoko na akacijevih vejah živi Pet malih, ki niso tako karizmatični kot Pet velikih, a bodo dobremu poznavalcu divjine in tistemu, ki ga zanima drugačen safari, volkec in nosorožec fascinantna alternativa, tako kot tudi slonovska rovka, bivolji tkalec ali leopardova želva.
Ptice so ena izmed najbolj raznolikih oblik življenja na zemlji. Izpolnjujejo široko področje nalog v ekosistemih. Lahko so mesojede, žužkojede, rastlinojede ali mrhovinarke. Od majhne mavrične ptičke do velikega noja, vseh velikosti in vrst. Serengeti je dom za več kot 540 vrst ptic, tako lokalnih kot tudi selivk.
Serengeti je prav tako tudi dom izjemnemu številu raznolikih plezalcev, ki se hranijo z obilico insektov in glodavcev, nekateri z jajci ptic, medtem ko pitoni jedo kar cele živali velikosti gazele. Nekateri plezalci, kot naprimer želve so mesojedi. Niso vsi plezalci majhni – velikankski som, ki pleza po blatu lahko tehta več kot 13 kg, medtem ko zelo živahni varan lahko zraste do metra in pol. Največji plezalci so krokodili, ki so lahko daljši od 5 metrov in tehtajo več kot 450 kg. Lahko pojedo celega bivola za večerjo in živijo več kot sto let.
V Serengetiju živi izjemno število različnih vrst žuželk, a vendarle je teh prebivalcev manj ter so manj nasilni kot v Evropi. Tam ni veliko črnih muh in komarjev, a je zato število tistih žuželk, ki so rastrinojede ali pa se prehranjujejo med sabo izjemno veliko. Med najštevilnejše sodijo hrošči, kobilice, metulji in mravlje.
Ko se sonce spusti za obzorjem Serengetija, si številne živali najdejo varno mesto za nočni počitek, medtem ko se druge šele tedaj prebudijo in uživajo življenje pod okriljem teme. Ne glede na to, ali ste lovec, plen ali le opazovalec–poslušalec zvokov noči, postane Serengeti zelo drugačen, ko ga pokrije tema.
Podnevi dober vid in krdelni nagon dajajo občutek varnosti številnim rastlinojedim prebivalcem parka kot so zebre, bizoni, gazele in druge. Ponoči krvoločne zveri kot so hijene, levi in leopardi lovijo svoje žrtve. Pod okriljem noči tudi številne male živali pridejo ven iz skrivališč, ter so priljubljen zalogaj drugih živali.
Safari v jeziku Kiswahili enostavno pomeni »potovanje«, vendar pa je ta beseda postala sinonim za avanturo v divjini Afrike. Znano je, da ima Tanzanija prekrasne rezervate polne divjih živali, a vendarle obstaja še nekaj predsodkov o tej južni sosedi Kenije. Res je, da če gledamo prihodek na prebivalca Tanzanija sodi med najbolj revne države na svetu. Dejstvo je, da lahko prehrani svoje prebivalstvo in da je od razglasitve neodvisnosti ena izmed najbolj stabilnih držav v Afriki. V primerjavi z bogatejšimi sosednjimi državami nudi več varnosti tako prebivalcem kot tudi obiskovalcem. V preteklosti turizem ni bil pomemben del Tanzanijskega gospodarstva in je zelo malo ljudi obiskovalo to državo. Na neki način je to prispevalo k ohranitvi narave, in sedaj se vlagajo veliko truda, da bi se okolje v narodnih parkih ohranilo za bodoče naraščaje. Danes se nekaj področij turističnih dejavnosti dobro razvija, zgradili so udobne hotele mednarodno visokega kakovostnega razreda, odprli so tudi nekaj kampov za tarborjenje.
