Versajska palača (francosko Château de Versailles) je še danes najbolj trajen spomenik absolutistične vladavine Ludvika XIV.
Gradnja je bila Ludvikova velika strast, iz časa državljanske vojne v svojem otroštvu pa je imel tudi neprijetne spomine na Pariz. Zato je dal svojo najveličastnejšo palačo zgraditi v Versaillesu, zunaj Pariza.
Prvotno je bila lovski dvorec, med 1670 in 1700 pa so jo spremenili tako, da so dodali dve krili, po načrtih Julesa Hardouina Mansarta in uredili ogromne simetrične vrtove, ki jih je oblikoval André Le Nôtre. Charles le Brun je oblikoval notranjost z veliko pozlate, stekla in številnimi tapiserijami ali stenskimi preprogami. Tapiserije so pogosto izdelovale subvencionirane manufakture, na primer slavna manufaktura tapiserij Gobelins. Slike so poveličevale Ludvikove vojaške uspehe v vojnah z Nizozemsko in njegove dosežke v Franciji. Vsepovsod si bile navzoče podobe sonca - Ludvikovega osebnega simbola.
Ludvik je sam vodil večino del, pri katerih je v desetletju po 1680 sodelovalo 36.000 mož in so stala 70 milijonov liver. Dela še niso bila končana, ko so se Ludvik in njegovi dvorjani po 1670 naselili v palači. Končno je tam in v bližnjem mestu živelo 15 tisoč ljudi.
Versailles je bil do 1789 sedež francoske absolutistične monarhije. Ludvik se je tam sestajal z ministri, izdajal ukaze in sprejemal tuje vladarje in veleposlanike. Kraljevo veličastje so poudarjale bleščeče predstave; številne med njimi sta prispevala dramatik Molière in skladatelj Lully. Življenje v Versaillesu se je vrtelo okrog Ludvikovih vsakdanjih navad: menda si lahko določil uro, če si le vedel kaj dela Ludvik.
Plemiči so morali prihajati na dvor, da so dokazovali svojo zvestobo, in tam so med seboj tekmovali za pravico, da smejo streči Ludviku - kajti to je bila pot do kraljeve naklonjenosti. Pregon iz Versaillesa in izpred kraljevega obličja je postopoma postal huda kazen. Ludvik je tako okrnil svobodo plemstva in utrdil svojo oblast.