Versajski vrtovi (francosko: Jardins du Château de Versailles) zasedajo del tega, kar je bilo nekoč Domaine royal de Versailles, kraljevska posest Versajske palače. Nahajajo se na zahodu palače in pokrivajo približno 800 hektarov zemljišč, ki so v veliki meri urejena v klasičnem francoskem slogu, ki ga je tukaj izpopolnil André Le Notre. Onstran okoliškega pasu gozda, vrtovi mejijo na mestno območje Versaillesa na vzhodu in Le Chesnaya na severovzhodu, narodnega Arboretum de Chèvreloup na severu, Versajsko ravnino (zaščitena divjina) na zahodu in s gozdom Satory na jugu.
V okviru le domaine national de Versailles et de Trianon, avtonomnega javnega prava, ki deluje pod pokroviteljstvom francoskega ministrstva za kulturo, so vrtovi zdaj med najbolj obiskanimi območji v Franciji, in sprejmejo več kot šest milijonov obiskovalcev na leto.
Poleg natančno negovanih trat, parterja s cvetjem in kipi, so tu še fontane, ki se nahajajo po vsem vrtu. Datirajo v čas Ludvika XIV. in še vedno uporabljajo večino istega omrežja hidravlike, kot je bila uporabljena v Ancien Régime (v starem režimu). Fontane prispevajo k temu, da so vrtovi Versaillesa tako edinstveni. Ob koncu tedna od pozne pomladi do zgodnje jeseni uprava muzejskih sponzorjev Grandes Eaux - skrbi, da vsi vodnjaki na vrtovi polno delujejo.
Leta 1979 so bili vrtovi, skupaj z palačo vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine, ena od enaintridesetih v Franciji.
S končnim nakupom zemljišč od Jean-Françoisa de Gondija leta 1632 in Ludvika XIII. prevzemom vloge fevdalca v Versaillesu v 1630-ih, so bili formalni vrtovi oblikovani zahodno od palače. Zapisi kažejo, da sta pozno v desetletju Claude Mollet in Hilaire Masson oblikovala vrtove, ki so ostali relativno nespremenjeni do širitve, ki jo je naročil Ludvik XIV. v 1660-ih. Ta zgodnja postavitev, ki je preživela v tako imenovanem Du Bus tlorisu do okoli 1662, kaže uveljavljeno topografijo, po kateri so se razvile linije vrtov. To je razvidno v jasni opredelitvi glavnih linij vzhod-zahod in sever-jug, ki določajo postavitev vrtov.
Leta 1661, po nemilosti ministra za finance