Westminstrska opatija, uradno imenovana kolegijska cerkev svetega Petra pri Westminstru, je velika, predvsem gotska opatijska cerkev v mestu Westminster v Londonu v Angliji, tik zahodno od Westminstrske palače. Je ena najpomembnejših verskih zgradb Združenega kraljestva in tradicionalno mesto kronanja in pokopavanja angleških in pozneje britanskih monarhov. Sama stavba je bila benediktinska samostanska cerkev, dokler leta 1539 samostan ni bil razpuščen. Med letoma 1540 in 1556 je imela opatija status stolnice. Od leta 1560 stavba ni več opatijska ali stolnica ampak ima status anglikanske cerkve Royal Peculiar - cerkev, ki je odgovorna neposredno vladarju. (peculiar velja za cerkvena okrožja, župnije, kapele ali cerkve, ki niso v pristojnosti škofa in nadškofa škofije, v kateri so. Vključujejo ločeno ali 'posebno' pristojnost monarha, drugega nadškofa, škofa ali dekana in kapitlja stolnice - tudi viteze templjarje in viteze hospitalce).
Po tradiciji je o njej prvi poročal benediktinski menih Sulcard okoli leta 1080, ko je bila cerkev na mestu (takrat znanem kot Thorn Ey (otok Thorn)) ustanovljena v 7. stoletju, v času Mellitusa, londonskega škofa. Gradnja sedanje cerkve se je začela leta 1245 po ukazu kralja Henrika III.
Od kronanja Viljema Osvajalca leta 1066 so bila v Westminstrski opatiji vsa kronanja angleških in britanskih monarhov. Od leta 1100 je bilo v opatiji 16 kraljevih porok. Kot grobišče več kot 3300 oseb, ki so v britanski zgodovini kaj pomenile (vključno z najmanj šestnajstimi monarhi, osmimi predsedniki vlad, pesniki, igralci, znanstveniki in vojaškimi voditelji ter neznani bojevnik), je včasih Westminstrska opatija opisano kot britanska Valhalla, po ikonični pokopni dvorani nordijske mitologije.
Pozno tradicija trdi, da je Aldrich, mladi ribič na reki Temzi, imel vizijo svetega Petra v bližini najdišča. Zdi se, da je to navedlo izvor lososa, ki so ga ribiči na Temzi v poznejših letih ponudili opatiji - običaj, ki ga Ribiška družba še vedno spoštuje vsako leto. Zabeleženi izvor opatije sega v 960-ta ali začetek 970-ih, ko sta sv. Dunstan in kralj Edgar na tem mestu postavila skupnost benediktinskih menihov.
Med letoma 1042 in 1052 je kralj Edvard Spoznavalec (vladal 1042–1066 ) začel obnavljati opatijo svetega Petra, da bi si zagotovil prostor za grobnico. Bila je prva cerkev v Angliji, zgrajena v romanskem slogu. Stavba je bila dokončana okoli leta 1060, posvečena pa je bila 28. decembra 1065, le teden dni pred Edvardovo smrtjo 5. januarja 1066. Teden dni kasneje so ga pokopali v cerkvi in devet let pozneje je bila poleg njega pokopana tudi njegova žena Edith. Njegov naslednik Harold Godwinson je bil verjetno okronan v opatiji, čeprav je prvo dokumentirano kronanje Viljema Osvajalca pozneje istega leta.
Edina obstoječa upodobitev Edvardove opatije skupaj s sosednjo Westminstrsko palačo je v tapiseriji iz Bayeuxa. Nekateri spodnji deli samostanskega dormitorija, podaljšek južnega transepta, so ohranjeni v normanskem podzemlju Velike šole, vključno z vrati, za katera pravijo da izvirajo iz prejšnje saške opatije. Povečanje donacij je podprlo skupnost, ki se je iz prvotnih 12 menihov povečala na okoli 80 menihov.
Opat in menihi so bili v bližini kraljeve Westminstrske palače,, sedeža vlade iz poznejšega 13. stoletja, v stoletjih po normanskem osvajanju postali močna sila. Opat iz Westminstra je bil pogosto zaposlen v kraljevi službi in je pravočasno zasedel svoje mesto v lordskem domu. Osvobojeni bremen duhovnega vodstva, ki je v drugi polovici 10. stoletja prešlo na reformirano gibanje Cluniac in zasedeno z upravljanjem velikih zemljiških posesti, od katerih so nekatera ležala daleč od Westminstra, »so benediktinci dosegli izjemno stopnjo identifikacije posvetnega življenja njihovega časa, zlasti z življenjem višjega sloja«, zaključuje Barbara Harvey, kolikor njena upodobitev vsakdanjega življenja ponuja širši pogled na skrbi angleške gospode v visokem in poznem srednjem veku.
Bližina Westminstrske palače se ni razširila na zagotavljanje menihov ali opatov z visokimi kraljevskimi vezmi; v družbenem izvoru so bili benediktinci iz Westminstra tako skromni kot večina reda. Opat je ostal lord graščine Westminster, saj je okoli njega raslo mesto z dvema do tremi tisoč prebivalci: samostan je kot potrošnik in delodajalec pomagal spodbuditi mestno gospodarstvo, odnosi z mestom pa so ostali nenavadno prisrčni, vendar v srednjem veku ni bila izdana nobena listina o ugodnostih. Opatija je postala mesto kronanja normanskih kraljev. Noben tam ni bil pokopan do Henrika III., intenzivno predan kultu Spoznavalca, je obnovil opatijo v anglo-francoskem gotskem slogu kot svetišče v čast kralja Edvarda Spoznavalca in kot primerno mesto za Henrikovo kraljevo grobnico pod najvišjo gotsko ladjo v Angliji. Kasneje so Spoznavalčeve relikvije igrale veliko vlogo pri njegovi
